Franciska in Caroline sta bili prepričani, da je njuno ravnanje družbeno koristno. Lončke čokoladnega pudinga in konzerve slanikov, ki jim je komajda pretekel rok, ter jabolka gala, ki so bila kljub temu, da so bila malce obtolčena, še vedno slastna, sta namreč po njunem mnenju rešili pred uničenjem. Toda policisti so mislili povsem drugače in o vsaki napisali kazen v višini 1200 evrov. A punci se nista dali in sta se pritožili, ne le zato, ker sta menili, da nista kradli, ampak reševali, temveč tudi zato, ker sta prepričani, da je treba opozoriti na problem odvržene, a še užitne hrane. Okrožno sodišče je potem sicer izreklo precej bolj milo, a v luči njunega prekrška nekoliko hecno kazen. Študentki je sodnik obsodil na osem ur družbeno koristnega dela pri nevladni organizaciji Tafel, ki zbira odvržena, a še užitna živila in jih razdeljuje pomoči potrebnim, ter pogojno na 225 evrov kazni, kar pomeni, da če bosta v naslednjih dveh letih spet reševali hrano iz kontejnerjev za odpadke, bosta plačali tudi to položnico. Ker se tudi s to razsodbo dekleti nista strinjali, sta zadevo pripeljali vse do ustavnega sodišča in na tej poti dobili široko podporo ne le številnih nevladnih organizacij, temveč tudi nekaterih politikov. Sodniki na vseh ravneh, ki so odločali v zadevi, pa se v svoji koži nikakor niso počutili dobro, in to so tudi povedali. Četudi se jim zdi ravnanje študentk koristno in pravilno, jih k drugačni razsodni veže zakon, in ta je v primerjavi z nekaterimi drugimi evropskimi državami (denimo Francijo), ki so trgovine že zavezale k obvezni oddaji še užitnih živil nevladnim organizacijam, v Nemčiji zastarel in neustrezen. Samo supermarketi v tej državi po ocenah letno zavržejo okoli 18 milijonov ton živil.