Včeraj se je začel nov tridnevni (že sedmi) krog pogajanj Velike Britanije in EU, ki je bil predviden za jesen. Vseeno je vodja britanskih pogajalcev David Frost menda kar petdesetčlansko delegacijo povedel v Bruselj, kjer je imel v torek zvečer nedvomno okusno delovno večerjo z voditeljem pogajalcev EU Michelom Barnierjem. Kmalu po tej večerji je Downing Street 10 začel širiti po mnenju številnih neupravičen optimizem o tem, da je sporazum mogoče skleniti septembra.

Pred večerjo in po njej

Predstavnik evropske komisije je pred to večerjo oziroma pred pogajanji dejal, da sporazum mora biti sklenjen najkasneje oktobra. Barnier je, prav tako pred večerjo, dejal, da je sporazum nujen najkasneje oktobra zato, da bi ga lahko ratificirali pred iztekom prehodnega obdobja, ki se konča zadnjega decembra in ga Velika Britanija ni hotela podaljšati, čeprav bi ga lahko. Po zadnjem krogu pogajanj v Londonu je Barnier obtožil Veliko Britanijo, da »ne kaže nobene pripravljenosti za premagovanje zastoja pri težkih vprašanjih«, Frost pa, da ponudbe EU pri premagovanju zastojev o težkih vprašanjih »ne spoštujejo temeljnih načel, ki jih je Britanija neštetokrat pojasnila«. Velika Britanija in EU sta na nasprotnih bregovih predvsem pri treh velikih »težkih« vprašanjih: o konkurenčnih pravilih, ribolovnih pravicah in o tem, kako bosta vse dogovorjeno uveljavili in nadzorovali. Problem z aktualno Johnsonovo konservativno vlado je delno ta, da je predvsem brexitska in da ima brexit za vero(izpoved). V brexit moraš verjeti, pa naj je bila brexitska bitka dobljena pošteno ali ne. Resnično demokratična vlada bi, na primer na podlagi poročila o ruskem vmešavanju v brexitski referendum, podvomila o njegovem izidu. Ta ne. Kako bi, saj je bil brexit dobljen z lažmi in zavajanjem.

Sloganomanija

O tem ni najmanjšega dvoma, pa referendum vseeno še vedno razglašajo za vrhunec britanske demokracije. Laži in zavajanje ostajajo »odlika« vlade Borisa Johnsona. Druga velika težava aktualne vlade je, da ne deluje, kot naj bi delovale vlade. Nekdo je pravilno namignil, da je vlada kampanjski perpetuum mobile, neustavljivi kampanjski stroj, obseden z raziskavami javnega mnenja in slogani. To zadnje, sloganomanijo, je najbolje pokazala v bitki s pandemijo novega koronavirusa. Pred tem pa z brexitom, ki se je utapljal v sloganih. Del takšnega pristopa je tudi domnevni optimizem po večerji Frosta in Barnierja oziroma pred sedanjim že sedmim pogajalskim krogom, ki je bil predviden za september. Johnsonov predstavnik je sporočil gotovo besede njegovega glavnega svetovalca, glavnega sloganologa Dominica Cummingsa o tem, da bodo britanski pogajalci »še naprej mašili vrzeli« za sklenitev sporazuma z EU. Cummings ima tako velik vpliv na Johnsona, da kritiki govorijo o vladi Johnsona in Cummingsa. Ta zavestno širi optimizem, da bi krivdo za neuspešen izid pogajanj pripisala EU in laže izpeljala nesporazumno zadnje dejanje brexita, kar je po mnenju mnogih tako ali tako njen cilj.

Kontroverzna »državna pomoč«

Obe strani sta po šestem krogu pogajanj v Londonu napovedali, da se bodo pogajanja nadaljevala jeseni. To, da so se pogajalci sešli že zdaj, je morda dobro znamenje. Ni pa nujno. Britanija je do zdaj vztrajala pri sklenitvi ločenih sporazumov o različnih področjih, zelo posplošeno pa trdila, da je pripravljena razmisliti o »enostavnejši strukturi sporazuma«. V Londonu trdijo, da je EU pokazala »bolj pragmatičen« odnos do britanskih zahtev o omejitvi vloge evropskega sodišča na Otoku po izteku prehodnega obdobja. Največje jabolko spora naj bi ostajala pravila o konkurenci in državni pomoči podjetjem. Velika Britanija s prvim januarjem ne bo več spoštovala pravil EU o tako imenovani državni pomoči (podjetjem), ni pa EU sporočila še nobene podrobnosti o tem, s čim jih bo nadomestila. EU jih vztrajno, a zaman zahteva.