Univerza v Ljubljani (UL) kot največja slovenska visokošolska in znanstvenoraziskovalna institucija je v letu 2019 praznovala stoletnico obstoja. UL je še kakovostna univerza. Moti pa me, da se vodstvo univerze in njen senat ne ukvarjata dovolj z izboljševanjem kakovosti izobraževanja in raziskovanja. 15. avgusta 2020 je neodvisna kitajska ustanova objavila lestvico svetovnih univerz (www.shanghairanking.com) za leto 2020. To razvrščanje predvsem raziskovalnih univerz je najbolj poznano v svetu in lestvico objavljajo že od leta 2003 naprej. Pomembno je, da se kriteriji razvrščanja od takrat niso bistveno spreminjali. Univerza v Ljubljani je bila od leta 2007 naprej vedno uvrščena med 401. in 500. mestom na svetu. Če sledimo trendu, je UL leta 2019 zasedla približno 540. mesto, letos pa še nižje, približno 580. mesto. Še slabše se godi Univerzi v Mariboru. Leta 2018 je bila na 530. mestu, leta 2019 na 750. mestu, letos pa je ni na seznamu 1000 ocenjenih svetovnih univerz.
V juniju 2020 je zgornja kitajska ustanova razvrstila svetovne univerze tudi po 54 znanstvenih področjih v okviru naravoslovnih ved, medicinskih ved, ved o življenju, družbenih ved in inženirstva. Kdor ima čas, si lahko ogleda, kam se uvrščajo naše univerze.
Mogoče samo v razmislek. Slovenija je kot država zelo razsipna. Ima nenormalno veliko visokošolskih inštitucij in tudi nenormalno veliko študijskih programov. Če bi v Sloveniji zmogli premagati vrtičkarstvo in bi združili denimo Univerzo v Ljubljani, Inštitut Jožefa Stefana, Podiplomsko šolo Jožefa Stefana, Kemijski inštitut in Biološki inštitut v eno raziskovalno univerzo, bi s tem dejanjem naredili ogromno za slovensko znanost in šolstvo. Kot zanimivost si oglejte spletno stran Nature Index (https://www.natureindex.com). Večina raziskovalcev na teh inštitutih je bila tako in tako habilitiranih na ljubljanski univerzi. Privarčevali bi tudi mnogo denarja, študenti bi imeli na razpolago ustrezno raziskovalno opremo in dvignili bi rating slovenskih univerz. Seveda pa bi se morali tako v visokem šolstvu kot tudi v zdravstvu držati konkurenčne prepovedi in konkurenčne klavzule, ki sta zapisani v zakonu.
Mogoče nad pričujočimi razvrščanji univerz mnogi akademiki samo zamahnejo z roko. Vendar naši bodoči študenti precej časa namenijo tem lestvicam in se potem ustrezno odločijo – in odhajajo.
Dr. Ivan Leban, Smrjene, Škofljica