Ob tem bi zapisala, da bi javnost bolj kot medijska prerekanja pomirile strokovne analize, ugotovitve, kaj je treba izboljšati, in spoznanja bi bilo treba takoj uresničiti, različne strokovne poglede pa razčistiti brez »zvočnikov«. Skrbi me tudi dejstvo, da se skoraj ne smejo izreči kritike ali pomisleki, to se takoj označi kot zlonamerno, in pomislila sem, da ravnanje posameznih zdravnikov, a ne samo njihovo, res lahko vzbudi vtis vsemogočnosti, vsevednosti in nedotakljivosti. Le kje je samokritika?

Začelo me je zanimati, kaj nam avtor v članku sporoča. Naslov »Zakonito ni vedno prav« lahko zbega bralca, da pomisli: »Če hočem ravnati prav, moram v določenih situacijah zakone kršiti ali ignorirati.« Po drugi strani pa se lahko stavek uporabi tudi kot izgovor za nezakonito početje. Sledi definicija, avtor se v tem očitno strinja z Janšo, da stanje pandemije ni nič drugega kot vojna z biološkim orožjem. »V izrednih razmerah pa so triaža in algoritmi odločanja eden najbolj pomembnih organizacijskih ukrepov, da se lahko reši čim več življenj,« zapiše. Ali s tem nehote potrdi, da so v domovih delali triažo in da je prav, da so jo delali, ker je bilo vojno stanje? Zakaj mu potem ni všeč izraz »seznami odpisanih«? Primerjava z vojno nam takoj vsili miselnost vojne, omejevanje človekovih pravic, uvedbo izrednih pooblastil, neizbežne žrtve… Vendar ni bilo vojnega stanja, niso bile razglašene izredne razmere in ni bilo (začasne) razveljavitve zakona o pacientovih pravicah. Če so o paliativni oskrbi odločali »koordinatorji« in ne paliativni tim ter pacient ali svojci, so kršili zakon. (Kdo je dal taka navodila, se ve.) Ali lahko avtor tudi to situacijo »olepša« z besedami: »Ni prav podaljševati življenja za vsako ceno, čeprav ni nezakonito?«

Dr. Fortuna navede več primerov iz svoje prakse, pri katerih se zakon o pacientovih pravicah (ZPacP) ne da vedno tisti hip upoštevati, kot je na primer situacija po samomorilnih poskusih ali pa v nujnih stanjih, ko se je treba takoj odločiti, na primer za carski rez. In »kaj naj stori zdravnik, zlasti pri urgentnih stanjih, ko ne ve, kakšna je želja pacienta, ali pa ve in mu ga ne uspe prepričati, ker ta ne more razumeti nasveta (na primer nerazsoden pacient),« sprašuje. Ni nobene dileme, zdravnik je vedno dolžan nuditi ustrezno pomoč, odloča se v skladu s kodeksom zdravniške etike. (Nato pa se takoj, ko je možno, pogovori z bolnikom ali/in s svojci, dodajam jaz.) Z njim se gotovo strinjam, ne vem pa, zakaj to poudarja. Ali želi potegniti vzporednice z odločanjem »konzilijev« med epidemijo v domovih, kjer ZPacP tudi niso upoštevali? Takrat je bila stresna, vendar ne urgentna situacija. Odločali so o pacientih, ki jih niso videli, in o hipotetični situaciji v prihodnosti, lahko bi pritegnili vsaj svojce. V takih primerih so očitki o pokroviteljskem zdravniškem odnosu po mojem mnenju čisto utemeljeni.

Sicer se ne strinjam, da je bilo mnogo očitkov na račun zdravstvenih delavcev. Ne, njihovi požrtvovalnosti, strokovnosti, etičnosti se je javnost ves čas zahvaljevala, kritike so letele predvsem na odločevalce, na njihova različna navodila, nezadostno pomoč in sporne (?) ukrepe.

Fortuna zaključi s stavkom: »Ne vem, kdo je bolj poklican kot zdravnik ali konzilij zdravnikov, da presoja o tem, kaj je za bolnika prav, in ne, kaj je zakonito (zlasti takrat, ko ta ne more več izraziti svoje volje).« Nihče ne more temu oporekati, ampak z »drobno« pripombo: konzilij mora upoštevati tudi zakonitost, saj tudi ta skrbi za pacienta.

Polona Jamnik, Bled