Najbolj pa me je zmotila njegova hvalnica ZDA, ki so na svojem veleposlaništvu v Ljubljani postavile ploščo z obsodbo komunističnih »zločinov«. Ker v medsebojnih odnosih med prijatelji velja princip recipročnosti, pričakujem, da bo PV odredil, da se na ograji ali zidu našega veleposlaništva v Washingtonu odkrije plošča z obsodbo enega največjih genocidov v zgodovini človeštva. Priseljenci v ZDA so praktično uničili celotno avtohtono indijansko prebivalstvo, ga oropali lastnine, zaprli v rezervate, kjer so ga uničili lakota, bolezni, alkohol in sedaj tudi mamila. Ne nazadnje so še ne tako davno, v šestdesetih letih prejšnjega stoletja po ZDA goreli kukluksklanovi križi, temnopolte so linčali, sežigali in mučili. Tudi sedanja dogajanja v ZDA govorijo, da je rasizem odpravljen le na deklarativni ravni, praksa in realnost pa sta povsem nekaj drugega. Predvidevam, da gre v primeru ZDA za »demokratični« genocid in rasizem. Zato prosim gospoda ali tovariša Janšo, da realizira moj predlog o postavitvi plošče na zgradbi našega veleposlaništva v Washingtonu, ki bo obsodila genocid nad Indijanci in še kako živ rasizem v ZDA.

Ne vem, kako bi naslovil Janeza Janšo. Glede na to, da sva bila oba člana ZK in tudi na neki način soborca leta 1991, bi se spodobilo, da je tovariš, čeprav sta se najini vlogi razlikovali. Janša je bil praktično na vrhu hierarhične piramide, jaz pa častnik TO v prvih bojnih črtah, on pa močno varovan v kleti Cankarjevega doma, kar je tudi prav za pomembnost funkcije, ki jo je takrat opravljal.

Po drugi strani mi je star partizanski borec povedal, da je tovariš tisti, s katerim bi brez pomislekov jurišal na sovražnikov bunker, brez strahu, da ti bo streljal v hrbet. Jaz zagotovo tega ne bi storil, za Janeza Janšo pa nisem več prepričan.

Dr. Boris Pogačar

član društva SRP, veteran vojne za Slovenijo