Vsaka ped zemlje je dragocena. Naj je na severu, jugu, vzhodu ali zahodu. Slovenci smo je v svoji zgodovini izgubili preveč, veliko preveč. Hlastanje po njej je na veliko žalost še vedno močno prisotno. Vem in se na veliko žalost resnično močno zavedam, da je verjetno za vedno izgubljena. Tudi zato takšen naslov mojemu pismu. Koga vse kriviti po vseh teh letih, je nekoliko zahtevno in prostorsko omejeno. Vsekakor je tudi velika krivda na strani velikih sil, ki so na vseh konferencah delili zemljo malih, svoje nikoli. Nikakršnega opravičila tudi ni za mlahavost in nesposobnost slovenske politike in posameznih politikov, ki so vladali v različnih obdobjih.

Priznam, da se z našo zgodovino in izgubo našega slovenskega ozemlja ukvarjam že kar nekaj časa. Zbiram vse mogoče knjige, zemljevide in različno literaturo. V svoji zbirki imam tudi pravi knjižni zaklad, nemški leksikon iz leta 1867. Bolj ko me obremenjuje jesen življenja, bolj me te izgube bolijo in prizadenejo.

Priznam tudi, da nekoliko preziram tiste predsednike držav, ki se fotografirajo pred prirejenimi zemljevidi in ki javno razkazujejo svoje neizmerne apetite po ozemljih. Včasih se celo sprašujem, kje so naši politični veljaki in korenjaki, da bi se fotografirali pred Kozlerjevim »Zemljovidom slovenske dežele iz leta 1864«. Povsod lahko vidimo Zemljovid Petra Kozlerja iz leta 1853, ki je oskubljen nekaterih ozemelj na jugu in vzhodu, in ne tistega iz leta 1864, ki je celovit. Dajte, slikajte se pred njim, če si upate! V Kočevskem rogu, Hudi Jami, na Teharjah in fojbah ste se velikokrat.

Lani smo Slovenci praznovali stoto obletnico združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Letos mineva sto let od sporazuma, podpisanega v Trianonu v Franciji 4. junija 1920, ki določa našo mejo z Madžarsko. Izguba Porabja v velikosti 95 kvadratnih kilometrov je seveda boleča in nenadomestljiva. Letos bodo v Avstriji 10. oktobra praznovali stoto obletnico koroškega plebiscita. Za nas Slovence izjemno žalosten dan.

Seveda se je veliko govorilo in pisalo tudi o izgubi našega ozemlja na zahodni meji z Italijo. Ameriški pisatelj slovenskega rodu Louis Adamič je izgubo Trsta in Gorice med drugim pripisal Britancem in Vatikanu. Izguba Istre in vsega, kar sodi k njej, je poglavje zase. Malokdaj pa se govori o izgubi Medžimurja. To je bilo v svoji zgodovini slovensko. Žal zaradi prostorske omejitve ne morem podrobno opisati vseh dejstev. Vsekakor me žalosti dejstvo, na kako brutalen način smo Slovenci v Medžimurju leta 1947 izgubili naselje Štrigovo in skoraj za las tudi Razkrižje.

Vsem tistim borcem, domoljubom, redkim iskrenim politikom in vsem poštenim Slovencem, ki so se borili za naša slovenska ozemlja, izrekam svoj globok poklon in neizmerno hvaležnost. Vsem tistim kimavcem in pokvarjenim politikom, ki so tako ali drugače trgovali in botrovali izgubi našega slovenskega ozemlja, pa globok prezir.

Srečko Križanec, Štore