Janijeva predanost in ljubezen do Olimpije sta bili neizmerni, in to tako v času, ko je v klubu delal, kot potem, ko se je upokojil. Še danes v košarkarskih krogih krožijo anekdote o tem, kaj vse je bil pripravljen narediti, da bi pomagal svoji ekipi do zmage. Ena takih govori o tem, da je pred treningom Panathinaikosa v Tivoliju, dan pred tekmo, za nekaj centimetrov dvignil koše in jim žoge napumpal tako, da so bile trde kot kamen. Takratni trener Grkov Željko Obradović se je najprej zaradi tega zelo razjezil, po tekmi pa se je še sam nasmejal temu »simpatičnemu« poskusu dekoncentracije grške ekipe.

Po upokojitvi je bil Jani med redkimi rednimi gosti na prav vsaki tekmi Olimpije. V Stožicah so mu namenili poseben sedež na parketu pod košem, kjer je na sebi svojstven način, vedno skupaj s svojo Urško, spremljal in doživljal vzpone in padce, zmage in poraze svoje Olimpije. Pred nekaj leti so ga počastili s posebnim priznanjem in zahvalo za več kot 30-letno delo v klubu.

Z Janijem sva se spoznala leta 1979, ko sem iz splitske Jugoplastike prestopil v ljubljansko Olimpijo. Sodelovala sva vse do konca moje kariere, nato pa so se najine poti za nekaj časa razšle. Našla sva se ponovno na ljubljanski tržnici, kjer sva v zadnjih letih v odlični družbi skupnih prijateljev preživljala lepe trenutke ob kavici, kozarčku vina in prijetnem klepetu. In vedno znova je ta nanesel tudi na košarko in seveda Olimpijo. V sproščenem druženju so padale tudi stave (vedno za ocvrtega piščanca pri Gradu), pri tem pa je Jani ostal zvest samemu sebi in stavil izključno na Olimpijo in njeno zmago.

Bolezen je našega Janija načela že pred časom in dvakrat jo je s skrajno voljo in željo po življenju, kot pravi športnik, tudi ukrotil in premagal. Na žalost tokrat njegovo srce ni zdržalo. Srce, ki je bilo obarvano zeleno in ki je po njegovem telesu najbrž poganjalo zeleno kri.

Jani, ostal nam boš v spominu kot prijatelj, sin, oče, dedek in partner tvoje Urške! Z eno besedo: Glajbe!

Peter Vilfan