Grki zdaj Turčijo obtožujejo, da je tako vdrla v njihove vode, zato so tja poslali svoje vojaške ladje. Tudi Francija je proti Egejskemu morju poslala svoje vojaške ladje, da bi pomagala Grčiji. Na Cipru in Kreti pa so pristali francoska vojaška letala, rafali in vojaški helikopterji. Francija sicer trdi, da bo imela vojaške vaje z Grčijo, kar spominja na vojaške vaje ZDA in Južne Koreje (proti Severni Koreji).
Erdogan celo trdi, da je grška fregata napadla turško ladjo. Grki to zanikajo, pač pa poročajo o trčenju grške in turške ladje.
Erdogan je bil že pred desetimi dnevi, po eksploziji v Bejrutu, jezen na Macrona, ki je obiskal na več načinov močno prizadeti Libanon, ker francoski predsednik, kot je dejal, »poskuša uveljaviti kolonialno ureditev«. Še hujše napetosti med Ankaro in Parizom pa so v Libiji, kjer je nedavno neka turška ladja ponoči osvetlila francosko fregato, kot ostrostrelec osvetil tarčo, preden ustreli. Francoska fregata bi lahko tedaj že izstrelila torpedo ali ustrelila s topom proti turški ladji. Sicer Erdogan uspešno podpira zakonito libijsko vlado, Emmanuel Macron pa bolj na skrivaj in sramežljivo pučističnega generala Kalifo Haftarja. Vsekakor je zdaj Macron precej sam pri tej pomoči Grčiji oziroma v boju protu »sultanu« Erdoganu, ki naj bi v času hude gospodarske krize in vse večje brezposelnosti težil k moči in velikosti otomanske Turčije. Nemčija, ki ima več milijonov turških priseljencev in njihovih potomcev, poziva k umiritvi napetosti.
Sicer je že leta 1987 in 1996 prišlo do vojaških spopadov med Turčijo in Grčijo. V zadnjih letih spore med državama zaostrujejo tudi migrant in begunci. Hudo jezo pri Grkih, ki se imajo za dediče tisočletne bizantinske države, pa je julija povzročila sprememba namembnosti Hagije Sofije, v srednjem veku glavne cerkve grškega krščanstva in pravoslavja, iz muzeja nazaj v mošejo (kar je bila že v letih 1453-1931).
Grško-turški spor je v resnici star že sto let, ko je Kemal Paša Atatürk dvignil Turke v boj proti grški zasedbi dela Male Azije, vojna pa se je končala s turško zmago in izseljevanjem 1,5 milijona Grkov iz Male Azije in pol milijona Turkov iz Grčije. Pravzaprav bi lahko celo rekli, da je spor star dvesto let, ko se je začel slavni grški upor, v katerem je sodeloval tudi angleški pesnik lord Byron.
Sicer pa je v zadnjih sto letih k tem sporom med Atenami in Ankaro veliko prispevalo dejstvo, da si Grčija, kot trdi sama, v skladu z mednarodnim pravom lasti Egejsko morje, ki naj bi ji pripadalo zaradi številnih tamkajšnjih grških otokov. Turčija pa ni podpisala konvencije Združenih narodov o morju, po kateri bi bilo morje okoli vseh grških otokov grško. V resnici bi se morali državi o tem problemu pogajati in ni prav, da Grčija meni, da je njena interpretacija mednarodnega pomorskega prava edina pravilna. V primeru spornega jugovzhodnega egejskega morja gre za to, da je grški otok Kastellorizo, zaradi katerega si Grčija lasti ta del Egejskega morja, samo dva kilometra oddaljen od turške obale, medtem ko je obala celinske Grčije oddaljena 570 kilometrov.
Turčija je sicer precej osamljena v regiji, saj na primer Izrael, Egipt in Grčija nameravajo graditi plinovod mimo Turčije.
