Visoko politiko si običajno predstavljamo kot vrhunsko strateško igro modrih umov, kot šah racionalnih homo politicusov, ki predvidijo vnaprej 45 potez po vsaki potezi nasprotnika. Vse se zgodi kot posledica logičnih sekvenc, ni neracionalnih potez in ni prostora za slučajnosti. Toda resnica je precej manj lepa. V politiki nimamo opravka z velikimi umi, nimamo opravka z modrostjo in racionalnostjo, pač pa s povsem človeškimi lastnostmi, kot so pohlep, negotovost, nezaupanje, zamerljivost, nekontrolirani čustveni izbruhi. In te lastnosti, bistveno bolj kot racio, v določenem kontekstu krojijo politično dogajanje.
Letošnje leto nam je postreglo najmanj z dvema takšnima iracionalnima političnima dogodkoma. Doživeli smo dva amaterska politična spodrsljaja, ki sta povsem premeša...
Rokenrol je v komunističnih režimih veljal, nekateri bralci se bodo najbrž spomnili, za iznajdbo dekadentnega Zahoda, s katerim naj bi ta pozornost –...
