Ljudje so jih enačili s huligani (mladoletnimi prestopniki) in jih imeli za družbeno nesprejemljive. V šolah se je začela prava gonja proti fantom z nekoliko daljšimi lasmi, nekaterim so celo grozili z izključitvami. Med konservativno usmerjenimi ljudmi so nastajale tako imenovane »frizerske policije«, ki so lovile dolgolasce in jih na silo ostrigle. Zaradi tega je znanih nekaj primerov, ko so starši lase svojih dolgolasih otrok – v večini primerov je šlo za fante, ki so igrali ali peli v tedanjih beat skupinah – zavarovali pri zavarovalnicah. Nič boljši niso bili nekateri delodajalci. Dolgolasci so ponekod težko dobili delo ali pa so morali kar med delovnim časom, če so jim lasje »čezmerno zrasli« v času zaposlitve, prisilno na striženje, sicer jim je grozila odpoved. Znan je primer, ko je direktor nekega kovinarskega podjetja med delovnim časom nagnal k frizerju celo skupino vajencev. Težave so imeli tudi športniki, saj jim trenerji skoraj po pravilu niso dovoljevali dolgih las. Celo tako vrhunskim, kot so bili naši košarkarji, ki so leta 1970 v Ljubljani osvojili naslov državnih prvakov, ne. Velik dolgolasi zgled našim športnikom je bil tedaj največji zvezdnik britanskega otočja, nogometaš George Best. Eden prvih vrhunskih jugoslovanskih športnikov, ki so se na tekmovanjih pojavljali z dolgimi lasmi, pa je bil osiješki atlet, skakalec v daljino Miljenko Rak.

Na mladih sloni svet ali beatle se je oglasil

Samoupravljanje je otrok socializma. Njegov pogoj in posledica. (…)

JUTRI pa sloni na mladih, ki so že tu in še prihajajo… (…)

Mladi…

Ob tej besedi, žal, prepogosto pomislimo na dolge lase, zlizane kavbojke, »beat«, na »naelektreno« miselnost mladih v ritmu »ye, ye, ye« in brž omalovažujoče odmahnemo z roko, češ: »Kaj bodo ti beatli!…«

In druga plat medalje?

»Omalovažujejo nas,« pripoveduje razočarano mladinec. »Vedno nas odrivajo, ne jemljejo nas resno…«

V podjetju so mladi hoteli organizirati mladinsko proizvodno konferenco, da bi se pogovarjali o vprašanjih proizvodnje, o problemih kolektiva. Od starejših, od vodstva ni bilo nikogar, nihče jim ni ponudil pomoči, sodelovanja, ki so ga tako pričakovali!

»Pri nas je zaposlenih precej mladih, pa imamo samo enega predstavnika v delavskem svetu. Toda to je enako, kot ne bi imeli nikogar. Kadarkoli je hotel mladinec sodelovati v razpravi, so starejši odmahnili: »Beatle se je oglasil« in sploh ni prišel do besede…« (…)

Dolenjski list, 17. avgusta 1967

»Dolgolasca pa ne«

Spet je pred nami »staro« vprašanje. Vendar se bomo to pot nanj obrnili z drugega, bolj praktičnega stališča. Beseda gre o dolgih laseh (pri fantih seveda), o dolgolascih, beatlesih in ne vem kako jih še imenujejo. (…) Anton Kežman iz Dobove nam je pisal, da njegovega sina niso sprejeli na enomesečno praktično delo med počitnicami, ker ima dolge lase. Podjetje »Krka« iz Brežic je prošnjo najprej sprejelo, ko pa je fant prišel, da bi se domenil o delu, so dejali, da ima lase predolge in da v podjetju takšen ni zaželen. (…)

V Mladinski knjigi nam je poslovodkinja Nevenka Jurkovič dejala, da osebno nima nič proti dolgim lasem. »Vendar bi dobro premislila, preden bi ga sprejela. To pa predvsem zaradi kupcev, saj se mi zdi, da bi takšen prodajalec kupce odbijal.«

Poslovodja trgovine »Dom« je bil bolj odločen. »Ne,« je dejal. »Ne bi ga sprejel. Zakaj? Verjemite, iz mene govorijo dolgoletne izkušnje. Kupcem, med katerimi je največ starejših, ne bi bilo prav. V družbi smo sprejeli neke estetske norme in prav je, da se jih tudi držimo. Osebno nimam nič proti dolgolascem, a za v trgovino niso…« (…)

Kaj pravijo pa mladi sami? Fant iz Ljubljane, ki se ni hotel podpisati, pravi, da pri nas še govorimo in govorimo o dolgolascih, ko se je drugje hrup že polegel. »Dolgi lasje ne krasijo le pokvarjene mladine, kot nekateri menijo. (…)«

Delo, 21. avgusta 1967

Lasje ali denar

Zvezni trener Ranko Žeravica za mladostna nagnjenja svojih košarkarjev nima posluha. Dolgi lasje so v reprezentanci prepovedani. Edini, ki se je prvi dan treninga z njimi še ponašal, je bil Krešimir Cosić. Žeravica mu je takoj povedal, kako in kaj. Ko je popularni »Čoske« zvedel še to, da je Žeravica v letošnjem letu nekaterim njegovim tovarišem skupno odvzel pri štipendijah že 900 dinarjev zaradi dolgih las, se je hitro odločil. Že naslednji dan se je pojavil lepo na kratko ostrižen in skrbno obrit. »Ponos« reprezentance so zdaj le še krepki Plečaševi brki…

Delo, 24. aprila 1970

DOLGOLASCEM VSTOP PREPOVEDAN

V banjaluški tovarni »Rudi Čajavec« so pred kratkim zaprli vrata vsem fantom, ki nosijo predolge lase, in dekletom, ki imajo pretirano kratke ali dolge obleke. Večina ljudi pa smatra, da je bil ta ukrep preoster in da skrajnosti ne tu ne tam niso dobre. Pač pa seveda delovna organizacija lahko predpiše takšno oblačenje in pričeske, ki zagotavljajo varnost delavcev pri delu (npr. z razpuščenimi dolgimi lasmi je nevarno delati pri stroju), kulturen stik delavcev s strankami (npr. v trgovinah, bankah itd. ) ter nemoten delovni proces.

Dolenjski list, 2. julija 1970

Težave dolgolascev

Tov. urednik!

Pri nas za mladino ni nobene zabave. Kino in Čateške Toplice, kjer je ples, so oddaljeni. Ostane nam le še Grad Mokrice. Vendar dolgi lasje, ki jih fantje nosijo, niso všeč tamkajšnjim natakarjem. Pravijo, da »huliganov« ne bodo stregli. Mislim, da »huliganov« dinar prav toliko velja kakor tisti, s katerim plača na primer gost iz Hamburga. Gost je pač gost! Natakar ne bi smel obračunavati s fanti zaradi dolgih las. In če direktorju ni všeč domač gost, se ga hočejo vsi znebiti. Tudi mene se je direktor hotel znebiti in mi je rekel, naj se odstranim iz Mokric, ker sem nezaželen. (…)

Dolenjski list, 22. oktobra 1970

Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib