Rešitev prvega negativnega razloga vidim v tem, kar sem imenoval povolitve. Na kratko: strokovna (ne politična) komisija imenuje (izmed prijavljenih za oblastnika ali katero koli vodilno funkcijo) osebo, ki jo izbere po rezultatih testiranj. Ta oseba je kot vršilec dolžnosti ali za poskusno dobo oblastnik. Po denimo 100 dneh (3 mesecih) so obvezno povolitve (kot volitve) – skratka ljudstvo odloči, ali naj ta oseba ostane še naprej voditelj ali ne. Ta »še naprej« lahko, če je pretežko dojeti, da ni več mandatov, ostane na oblasti do konca štirih let. Za moje pojme pa bi na teh povolitvah podaljšali temu človeku oblastovanje za največ eno leto. Po enem letu so torej spet povolitve.
Prva dilema, ki se vam odpira: da bodo volitve prepogoste (in to stane) ter da imamo že zdaj probleme z udeležbo na volitvah. Najprej: ob tej sodobni tehnologiji (posebno, ker so se zaradi učenja na daljavo ob covidu-19 domala vsa gospodinjstva opremila z računalniki) ne bo nobena težava uvesti elektronskih volitev (zgled je Estonija). Pa še naslednja stopnja, ki jo omogoča stroka, podprta z znanostjo: strokovnjaki statistiki lahko določijo reprezentativen vzorec slovenskih volilcev in volijo samo ti. Recimo od 0,2 do 1 odstotka (3400 do 18.000 oseb). Stroka zagotavlja, da bodo rezultati veljavni. To sicer delajo že zdaj pri raznih javnomnenjskih raziskavah, ampak njihovi vzorci so predvsem po mnenju vrhušk političnih strank vsaj nekoliko politično pristranski, zato prisegajo, da mora voliti celotno volilno telo (torej cca 1.800.000 oseb). Potrata denarja – ampak politiki bodo elegantno rekli, da je politika draga.
Druga dilema: kaj če imenovane osebe na povolitvah ne potrdimo? Potem nimamo nikogar, dokler komisija spet ne izbere enega. Ni res. Ta strokovna komisija že prvič izbere tri najprimernejše in jih rangira: prvi najprimernejši, drugi najprimernejši in tretji najprimernejši. Imenovan je prvi, in če na povolitvah odpade, je imenovan drugi najprimernejši. In čez 100 dni spet povolitve.
Drugi negativni razlog je v načinu vodenja stranke. Ta pogosto ni demokratičen (denimo v SDS velja tipičen demokratični centralizem, ki je veljal v Komunistični partiji Jugoslavije in potem komunističnih zvezah posameznih republik). Tudi tega bi se zlahka znebili s sistemom povolitev (če so že člani stranke toliko »favlasti« ali ovce, da si dovolijo nedemokratičnost znotraj stranke). Sami vidite, kako bedni so poskusi zagotavljanja (vsaj navidezne) demokratičnosti s tem, da so praktično predpisani raznorazni organi stranke. Demokratičnosti ne more zagotoviti nikakršen sistem (od republike do monarhije), niti množica organov in komisij. Prav tako je znotraj politične stranke (svet stranke, predsedstvo stranke…).
Demokratičnost je osebnostna lastnost. Ki jo neka oseba ima ali pa je nima. In zato je treba vpeljati način, da bodo ljudje volilci, ki bodo prepoznali, da ta oseba ni demokratična, lahko to osebo odpoklicali tako, kot na volitvah propadejo njim neljubi kandidati. Ker na volitvah ljudje ne odločajo strokovno (saj niso vsi dipl.), ampak na podlagi čustev (ali jim je kandidat simpatičen in glede na to, kaj vse obljublja). Ko bi vsaj dosledno potem vztrajali pri kandidatovih obljubah in bi bil to kriterij za takojšen odpoklic. Pa ne, državljani se kar pustite, da vam agresivni kandidati lažejo v obraz in »na vas cepijo drva«. Ljudski protesti so kakor bob ob steno. Tudi če bi vstajniki izbrali nekega vodjo in ustanovili stranko, ta sčasoma ponikne v brezimnost množice obskurnih strank. Zato, ker ni organizirana po sistemu povolitev, njen vodja pa ni demokratična osebnost.
Pa ne poenostavljajte: demokracija še zdaleč ne pomeni, da kar vsak lahko »laja«, kar hoče.
Uroš Blatnik, univ. dipl. psih., Ljubljana