V marsikateri obrobni vasici v Sloveniji in tudi v velikih mestnih občinah še vedno ni samoumevno, da zjutraj iz pipe priteče pitna voda. Marijo Gral iz Ocinja na Goričkem zmotimo sredi dopoldanske priprave kosila. »Nobene vode ne zlijemo stran. Od vsake solate ali kumar, ki jih operemo, vodo zbiramo v vedru pred hišo, da potem z njo zalijemo rože ali vrt. Vodo znamo ceniti,« pripoveduje. V njihovi vasi je deset hiš, vodovod pa le pobožna želja. »Obljube so, a vode ne,« skomigne. Oddaljeni od Ljubljane in celo od Murske Sobote, na skrajnem robu čisto pri avstrijski meji, so vedno in za vse zadnji na vrsti. Pred leti so proti njihovi vasi sicer že položili nekaj metrov cevi, a naložba je zastala.
Suha krajina se ne imenuje zastonj suha. Na Ajdovški planoti je brez javnega vodovoda še enajst vasi z okoli 600 prebivalci. Pomanjkanje vode pesti predvsem kmete. (Foto: Luka Cjuha)
Tako jim vodo za vso vas enkrat ali dvakrat na teden v 21. stoletju še veno pripeljejo gasilci. Za eno cisterno ali 6000 litrov vode odštejejo deset evrov. Gralova...