V ponedeljek zvečer, šest dni po katastrofalni eksploziji v Bejrutu, je libanonski premier Hasan Diab, ki je že v soboto napovedal predčasne volitve, s svojo vlado odstopil. Tragedija, ki je zahtevala več kot 200 življenj in 6000 ranjenih, 300.000 prebivalcev pa je ostalo brez strehe nad glavo, je vsekakor posledica dejstva, da ima Libanon že dolgo skorumpirano, moralno pokvarjeno, pogoltno, nesposobno in do ljudstva brezbrižno politično elito. Še 20. julija sta bila na nevarnost, da eksplodira 2750 ton amonijakovega nitrata, ki je šest let ležal v skladišču bejrutskega pristanišča, opozorjena premier Diab in predsednik Michel Aoun.
Protestniki, ki so na ulicah že od lani jeseni, tako še naprej zahtevajo odhod celotne politične elite. »Vsi, to pomeni vsi,« vzklikajo in zahtevajo, da se iz javnega življenja umakneta tudi 85-letni predsednik Aoun, ki je krščanski maronit, in Hasan Nasralah, vodja šiitskega Hezbolaha. Pravzaprav gre za zaveznika. Pa tudi premierju Diabu, ki je kot vsi dosedanji predsedniki vlade sunit, so libanonski suniti očitali, da ni njihov predstavnik in da je samo marioneta Hezbolaha, verske stranke in organizacije, ki je pravzaprav država v državi. Vendar k politični eliti, proti kateri protestirajo od lani jeseni in katere vrh ledene gore je sedanja vlada s predsednikom države Aounom, spadajo tudi nasprotniki Hezbolaha, kot je voditelj sunitov Saad Hariri.
Premočni iranski plačanci
Vsekakor je izjemno vpliven in močan šiitski Hezbolah za Libanon eden največjih problemov. Financira ga namreč Iran in je pod njegovim vplivom, tako da stranka libanonskih šiitov s svojimi (para)vojaškimi enotami podpira sirskega tirana Bašarja Al Asada. Prav zaradi velikega vpliva Hezbolaha v Libanonu pa Savdska Arabija, ki je smrtni sovražnik Irana, noče več pomagati Libanonu, ki mu grozi lakota.
Še v soboto so na primer v Bejrutu demonstrirali šiiti z vzkliki: »Vsi mi smo Homeinijevi otroci!« Preveč proiranski Hezbolah, ki ga imajo ZDA in Nemčija za teroristično organizacijo, ne pa tudi Francija, bi bilo treba libanonizirati, predvsem pa preprečiti, da bi imel Libanon, ki praktično nima državnega aparata, dve vojski. Ena je uradna libanonska, druga je Hezbolahova, ki se je bojijo celo izraelski generali. Že stari Rimljani pa so vedeli, da sta dve vojski v eni državi dober recept za izbruh državljanske vojne.
Lakota trka na vrata
A od lani jeseni sta v Libanonu še bolj od ustavnopravne in politične krize dramatični gospodarska in socialna kriza. Marsikje grozi lakota, ker je gospodarstvo na psu in ker Libanon uvaža 85 odstotkov hrane, za katero pa zdaj ni več denarja. Združeni narodi pomagajo vsaj z moko, da bi v naslednjih tednih preprečili hujšo lakoto.
Glavna gospodarska dejavnost Libanona je bilo bančništvo, predvsem zaradi dotoka denarja iz zalivskih držav, ki pa so zaradi nizkih cen nafte in pandemije v krizi, poleg tega jih moti prevlada Hezbolaha v Libanonu. Nedavno je Mednarodni denarni sklad (MDS) odkril, da znašajo izgube in dolgovi libanonskih bank več kot 200 milijard evrov, kar je trikratnik libanonskega BDP! MDS je še v začetku julija, ko za ta velikanski dolg bank ni vedel, nameraval posoditi Libanonu 8 milijard evrov, a ta vsota se zdaj zdi zanemarljivo majhna.
In kaj reči o 250 milijonih evrov, ki jih je v nedeljo zbrala donatorska konferenca, na kateri je sodelovalo 36 držav? Samo škoda, ki jo je povzročila eksplozija, znaša blizu 10 milijard evrov. Vlada je sicer že marca, še pred krizo zaradi pandemije, razglasila, da ne more več odplačevati dolgov.
