Pri srednjeveški glasbi govorimo o približno 500 letih glasbene zgodovine, kar je izjemen razpon, veliko je tudi lokalnih posebnosti. Že študij na univerzi v Nemčiji recimo ne poteka enovito, ampak po etapah skozi časovna obdobja. Tako da ne moremo govoriti o eni glasbi, ampak o različnih repertoarjih. Gre za performativni študij, ki ni muzikološki, temveč cilja na to, da se izvajalci sami spoznamo z materialom in se po določenih pravilih spopademo z viri.
Termin stara glasba je zavajajoč, ker ima torej že samo srednjeveška glasba večstoletno zgodovino. »Early music« (dobesedno: zgodnja glasba, op. p.) se zato bolj povezuje s pristopom do študija, ki temelji na bolj kritičnem obravnavanju ohranjenih virov. V angleško govorečem okolju se je skoval pojem »historically informed performance practice« (zgodovinsko podprta performativna praksa, op. p.) in ta način študija ni lasten samo srednjeveški glasbi, temveč se danes uporablja v vseh vejah zahodne resne glasbe. Z viri se srečujemo neposredno, glasbo študiramo iz rokopisov, za nas so zanimiva še številna druga področja, denimo historična antropologija, sociologija religije, religiologija, teologija, umetnostna zgodovina, arheologija, literatura, fikcija, poezija. Dlje v preteklost segamo, manj je neposrednih ali glasbenih virov, zato se tudi težje interpretira notacijske načine.
Tudi ohranjenih inštrumentov skorajda ni, zato se recimo rekonstruira inštrumente s pomočjo umetnostnozgodovinskega vedenja in ikonografije. Pri res zgodnjih obdobjih, recimo pri zgodnji romaniki ali pri poznem karolinškem obdobju, nam pomagajo muzikologi, s katerimi se skupaj prebijamo skozi stare rokopise in jih potem postavljamo v širši kontekst.
Na Festivalu Radovljica boste z vokalno zasedbo Per-sonat v programu Orfej in moč glasbe med drugim izvedli liturgijo iz Winchestrskega troparija iz 11. stoletja. Kako se je razvijalo večglasje?Teorij o nastanku liturgičnega večglasja je več, zagotovo pa je pri razvoju novih glasbenih oblik vlogo igrala tudi vokalna improvizacija. Vsemu liturgičnemu večglasju kot podlaga služi gregorijanski koral, je pa izredno zanimivo koncentrirano izvajati repertoarje lokalnih tradicij, kot je recimo glasbeni jezik Winchestrskega troparija. Na poslušalca, tudi takšnega, ki je vajen poslušati srednjeveško zvočnost, deluje precej osvežujoče. Izvedle bomo tudi Horacijeve ode iz rokopisov iz 10. in 11. stoletja, ki pa so bolj znane, saj so bile od srednjega veka naprej zelo popularen material za uglasbitve.
Kakšen je bil inštrumentarij v tem poznokarolinškem obdobju?Na glasbila so igrali samostojno ali za spremljavo, res pa v liturgičnem okolju, kot recimo Winchestrski troparij ali gregorijanski koral, inštrumenti načeloma niso bili dovoljeni. Mi uporabljamo trikotno koncertno harfo iz obdobja romanike, ki je bila narejena po ikonografiji iluminiranega Hunterskega psalterja iz 12. stoletja, karolinško šeststrunsko harfo, narejeno po vzoru arheološkega primerka, najdenega v grobišču iz 7. stoletja, ter karolinško citharo, prav tako izdelano po vzoru iz iluminiranih rokopisov iz Stuttgartskega psalterja.
Umetniška vodja Per-sonat Sabine Lutzenberger velja za pionirko staroveške vokalne glasbe. Kje ste jo spoznali?Lani sem se udeležila njene delavnice na univerzi v Essnu, kasneje me je povabila k sodelovanju. Najprej kot suplenco, pozneje, ko je skovala ta program o Orfeju, me je že v začetku poklicala v zasedbo. Z njo je zanimivo delati, saj je njen ansambel primarno vokalni. Ko so skupaj pevci in inštrumentalisti, se vedno dogajajo različne dinamike. Ona v ospredje vedno postavi pevko, pevca kot solista, polifonijo, vokalno medigro. Inštrumenti so torej le, da obarvajo splošno sliko.
Ve se, da je Lutzenbergerjeva zelo natančna pedagoginja. Takšna je tudi Karmina Šilec, pri kateri ste se skalili.Očitno je v meni neka zagnanost, vedoželjnost, sploh zdaj ko vidim, koliko novih stvari se še da naučiti s prakso, in ji je morda to všeč. Za Karmino Šilec vemo, da vedno sestavi nestandardni zborovski repertoar in da je pri tem tudi zahtevna, zato sem ob njej razvila tudi neko delovno etiko, odnos do glasbe, študija. V njeni šoli in zboru Carmina Slovenica sem se sploh prvič srečala s srednjeveško glasbo zaradi projektov, ki so vključevali glasbo redovnice Hildegarde iz Bingna, kodeksa Las Huelgas, Romana o Fauvelu in druge, in vse to je nekako raslo z mano. Dostikrat rečejo, da sta srednjeveška modalnost in zvočnost sodobnim ušesom nenavadni, zame pa je to kot nek moj notranji jezik.