Jutri bodo v Belorusiji predsedniške volitve, ki so za predsednika Aleksandra Lukašenka v njegovih 26 letih nedemokratičnega vladanja največji izziv. Potem ko je bil prepričan, da je z aretacijami onemogočil kandidaturo treh nevarnih nasprotnikov (eden od teh mu je sicer ušel v Moskvo) in si že pred volitvami utrl pot do šestega mandata, ga je v zadnjih tednih nepričakovano začel ogrožati vzpon 37-letne učiteljice angleščine Svetlane Tihanovske, predsedniške kandidatke, ki je žena enega od dveh zaprtih. Njen program je, da v šestih mesecih organizira svobodne in poštene predsedniške volitve.
Pet kandidatov, še dva v priporu, še eden je zbežal
V prvem krogu volitev nastopa pet kandidatov, čeprav je uradno šestim uspelo zbrati več kot 100.000 podpisov. Lukašenko je zbral 1.940.000 podpisov, Tihanovska 104.757, še trije manj pomembni kandidati so dobili med 100.000 in 150.000 podpisov. Bančnika Viktorja Babariko, ki je uradno dobil 166.000 podpisov (predložil jih je 367.179), pa so oblasti junija – potem ko so mu še maja štiri različne spletne ankete pripisale med 49 in 56 odstotkov glasov v prvem krogu – priprle zaradi »nezakonitih finančnih aktivnosti«. Že od maja, ko je začel zbirati podpise, je v priporu tudi bloger Sergej Tihanovski, ker so policisti pri njem doma »našli« 900.000 ameriških dolarjev. Valerij Cepkalo, doktor mednarodnega prava, diplomat in ustanovitelj beloruskega tehnološkega parka, je sicer volilni komisiji predložil 212.412 podpisov, a ta mu jih je priznala samo 75.249, zaradi česar se ni mogel registrirati kot kandidat. Nato je s svojima otrokoma pred aretacijo zbežal v Moskvo.
OVSE brez opazovalcev
Če nihče od kandidatov ne bo dobil 50 odstotkov glasov, bo drugi krog. Najbrž pa bo že v prvem krogu Lukašenko – tudi s pomočjo predhodnega glasovanja v zadnjih dneh, ki se ga je po trditvah režimske volilne komisije udeležilo 22 odstotkov upravičencev – uradno dobil veliko več kot polovico glasov, kot je bilo vedno od leta 1994. Pravi boj za oblast se bo tako začel v ponedeljek in torek, ko bodo množice protestnikov verjetno nastopile proti rezultatom, verjetno označenim za prevaro. Belorusija v zadnjih 25 letih ni imela svobodnih in poštenih volitev. To trdi tudi Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi, ki volitev ne bo spremljala od blizu, ker ni pravočasno prejela vabila.
Ruska kombinatorika
Lukašenko je poskušal v zadnjem tednu dni pridobiti Beloruse s tem, da straši z zunanjo nevarnostjo in kaosom, ki naj bi ga povzročil poskus prevrata »nasilne drhali« in tujih sil (iz Rusije). Prejšnji teden so beloruski specialci sicer res prijeli 33 ruskih plačancev, ki naj bi, kot trdi Lukašenko, načrtovali pokol v Minsku. To je presenetljivo glede na to, da je Putinova Rusija doslej veliko pomagala obubožani Belorusiji, zlasti z nizko ceno plina in posojili. Lukašenko se v resnici včasih kaže kot nasprotnik Rusije tudi zato, da bi dobil pomoč tudi od Zahoda.
Včeraj sta se Vladimir Putin in Lukašenko vendarle pogovarjala po telefonu, da bi ublažila napetosti med državama, ki sta sprti tudi zaradi cen ruskega plina in nafte. Menda pa bi bili v Kremlju, kjer si želijo priključiti to desetmilijonsko državo, zadovoljni, če bi v Belorusiji nastal kaos, kar je možen scenarij po volitvah. Prav tako bi jim šlo na roko, če Lukašenko po morebitnem zatrtju protestov ne bi več mogel imeti stikov z Zahodom, saj bi se v tem primeru moral obrniti na Putina. Na prvi pogled se torej zdi, da morajo v Moskvi ob tem, ko se krepi beloruska opozicija, samo počakati, da jim bo Belorusija, kjer se ljudje čutijo blizu Rusom, kot zrel sadež padla v naročje. A mogoči so tudi drugačni scenariji.
