Odgovor, ki ga je spisala in podpisala oseba, odgovorna za »informacije javnega značaja« v DZ, ni kratek. Obsega dve tipkani strani. Odgovor je pomembnejši, kot bi se morda komu zdelo na prvi pogled. Razlog je enostaven in očiten: odraža tisto, kar sam označujem za »etično samorazumevanje« parlamenta, poslank in poslancev. Morda ne vseh, ker odgovora niso podpisali vsi poslanci in poslanke, ampak oseba DZ, pristojna za informacije javnega značaja. Podpisal ga ni niti predsednik DZ. In verjamem, da ga ne bi podpisal. Odgovor, ki sem ga prejel, ni zgled strokovnosti, ni odraz široke razgledanosti in znanja, ne prispeva k ugledu in avtoriteti uradnih predstavnikov in predstavnic DZ. Je pa odraz »argumenta moči«, kot nasprotja »moči argumenta«. In moč, oblast je tisto, kar se pripisuje in priznava institucijam (tako uči politična filozofija).
Izrecno in večkrat je v odgovoru (tako bom imenoval ta dokument) izpostavljena »nujnost dejanske tajnosti« glasovanja, ob tem pa še pomen »vesti« in »avtonomije« poslank in poslancev pri odločanju/glasovanju, pa njihova »nevezanost na kakršnakoli navodila«. Z osredotočenostjo na zgolj te poudarke bi lahko sklenil, da je »rdeča nit« moje zahteve, naslovljene na DZ, in odgovora DZ enaka. In to bi bilo dobro. Pa ni dobro.
Več kot le odgovor
Najprej zato, ker je v odgovoru DZ (ki je le odgovor pristojne osebe) mogoče prepoznati vsaj malo… »porogljivosti« ali »posmeha«; ne do vlagatelja zahteve, ampak do volilnega telesa, do volilk in volilcev, do »ljudstva« kot nosilca politične oblasti. Zaznati je več kot le ščepec oblastniške arogance, več kot le pridih argumenta moči, namesto moči argumenta.
DZ (ne bom ves čas ponavljal: pristojna oseba, ki je v DZ zaposlena na tem delovnem mestu – skrbnik informacij javnega značaja) v odgovoru dejansko ne odgovori na moj temeljni očitek, ki izhaja iz zahteve po posredovanju omenjenih podatkov. Oziroma, DZ na moje vprašanje in na njegovo utemeljitev ne odgovori neposredno, pač pa argumentacijo moje zahteve enostavno in strokovno neprepričljivo, skoraj površno spreobrne v svoj odgovor. Na škodo ugleda DZ, poslank in poslancev, tudi predsednika DZ. Moja zahteva je utemeljena z očitkom, da domnevna »tajnost« glasovanja, z njo pa »avtonomija« poslank in poslancev in možnost odločanja izključno »po svoji vesti« in »odgovorno«, zlasti pa »brez predhodnih navodil«, nimajo ustrezne pravne in praktične zaščite. DZ mi na to odgovarja, da je pravzaprav moja zahteva za dostop do omenjenih podatkov tista, ki »ogroža« te elemente odločanja poslank in poslancev.
(Ustavno)pravno bistvo
Naj dobroverno ponovim. Vpogled v neveljavne glasovnice sem zahteval kot vpogled v dodaten in zelo pomemben dokaz o tem, da omenjeni elementi »tajnosti, avtonomnosti, odgovornosti, vestnosti in samostojnosti oziroma nevezanosti na predhodna navodila kogarkoli« pri (formalno) »tajnem« glasovanju niso ustrezno pravno in praktično zavarovani. Pa še kot vpogled v dokaz za presojo, ali obstaja močan indic, če že ne neizpodbiten dokaz o tem, da so bile omenjene (navedene) predpostavke ustavno pravilnega (torej »ustavnega«) glasovanja poslank in poslancev za kandidata za mesto sodnika ustavnega sodišča okrnjene ali nemara celo očitno in grobo kršene.
DZ posredno odgovori, da v obstoječi pravni ureditvi in praksi (formalno, a ne zares) »tajnega« glasovanja, ki bi moralo biti dejansko in zanesljivo tajno, avtonomno, odgovorno, vestno in nevezano na predhodna navodila, ne vidi težav. Nasprotno, po mnenju DZ je moja zahteva tista, ki ogroža te elemente, če bi ji ugodili. Ali drugače, konkretneje: pristojna oseba DZ mi je odgovorila, da bi z dopustitvijo mojega vpogleda v (zgolj, izključno) neveljavne glasovnice kršili tajnost glasovanja tistih poslank in/ali poslancev, ki so oddali neveljavne glasovnice, ob tem pa še tajnost glasovanja vseh drugih poslank in poslancev! Tu sem se za trenutek ustavil in pomislil: kako bi vpogled v zgolj neveljavne glasovnice, na katerih ni ne imena, ne priimka, ne zapisa parlamentarne stranke, lahko pomenil poseg v »tajnost« glasovanja vseh poslank in poslancev? Morda odgovor na to vprašanje pozna pristojna oseba.
Da glasovanje, ki je s poslovnikom DZ določeno kot tajno, ob obstoječi pravni ureditvi in praksi dejansko ni tajno, je odlično utemeljil nekdanji sodnik in podpredsednik ustavnega sodišča, zasl. prof. dr. Ciril Ribičič, v nedavnem članku za Objektiv z naslovom »Ples v maskah«, kjer je tudi zapisal, da bi bilo treba tako glasovanje, kot se je izvedlo v torek, 16. junija 2020, »razveljaviti«.
Dobroverna svarila
V odgovoru DZ lahko preberem še druge trditve in stališča, ki so pomembna – in zanimiva. Na primer o tem, da je v domeni svobodnega odločanja poslank in poslancev tudi odločitev, da pač ne glasujejo ali da sploh ne pridejo na sejo DZ in da glasujejo neveljavno.
Res? V luči ustave? V odnosu do »oblasti ljudstva«, do volilk in volilcev? V odnosu do etike politike in državniške spodobnosti? In nenazadnje, v luči nedavno sprejetega etičnega kodeksa v DZ? Morda. A to nikakor ne pomeni, da informacije o tem niso informacije javnega značaja. Trdim, da ima javnost, volilke in volilci, ljudstvo, pravico do teh informacij – pravico to vedeti.
Vsa ta vprašanja se mi zdijo dovolj pomembna in zanimiva, da bi se o njih izreklo ustavno sodišče.
Zavedam se, da si s to potezo nisem koristil, še manj sem si naredil uslugo. Prav nasprotno. Zavedam se nevarnosti, možnih škodljivih posledic zase. Sklicujoč se na knjižico modre barve, na kateri piše Ustava Republike Slovenije, sem naslovil neprijetna ustavnopravna vprašanja, ob tem pa še dvome, sugestije in trditve, na družbeno najpomembnejše in najmočnejše politične institucije. In vem, da lahko sledijo velike… neprijetnosti.
A ne vidim razloga, da bi sledile. Zadeva ni osebne, ampak institucionalne, sistemske in strokovne narave. Ustavnopravna vloga, naslovljena na ustavno sodišče, navsezadnje predstavlja moje poklicno in javno delo. S to razliko, da sem pač – po naključju in sili razmer – osrednji akter v tej zadevi. Navsezadnje pa USTAVA in tisto, kar izrecno in implicitno vsebuje, kar predstavlja, odraža in iz česar je izšla, predvsem mislim na njena temeljna načela in vrednote, koncepte, na katerih temelji in jim hkrati namenja pravno zaščito, je in bo ostalo večje od sleherne, še tako velike in daljnosežne neprijetnosti za posameznika.
Zagotoviti spoštovanje ustave, ustavnosti in pristne demokratičnosti
Ustavnopravno bistvo moje vloge, naslovljene na ustavno sodišče, je jasno in razumljivo: zagotoviti optimizacijo in maksimalno možno mero zavarovanja »tajnosti, avtonomije, odgovornosti, vestnosti in nevezanosti na predhodna navodila« pri glasovanju poslank in poslancev. Tudi pristno demokratičnost in »transparentnost« njihovega odločanja. Pred javnostjo, pred volilkami in volilci, pred »oblastjo ljudstva«.
Če »tajna« glasovanja niso zares tajna in niso pravno učinkovito zavarovana kot »tajna, avtonomna, odgovorna, nevezana na predhodna navodila in vestna«, to pa je preverljivo in dokazljivo, tudi z vpogledom v neveljavne glasovnice in s presojo nihanj pri kvorumu, so ustavno nesprejemljiva. In to je moje pričakovanje: da bo ustavno sodišče o tem pomembnem vprašanju, ki znatno presega aktualen konkreten primer, meritorno odločalo in odločilo.
Človek, četudi je ustavnik in univerzitetni učitelj ustavnega prava, ne more »kar tako« na ustavno sodišče nasloviti pobude (v smislu »želje«), da presodi o ustavnosti določene pravne ureditve in posledične politične prakse; že zato in samo zato, ker se mu zdi protiustavna. Nikakor. Za to mora izkazati tako imenovani pravni interes. Tega pa izkaže, če prepričljivo utemelji, da pred ustavnim sodiščem izpodbijana pravna ureditev in politična praksa neposredno posegata v njegove pravice, svoboščine oziroma pravno varovane interese in pravni položaj (po 24. členu zakona o ustavnem sodišču in naslednjih členih). Da bi v tem, obravnavanem primeru lahko upal na izpolnitev strogih kriterijev za priznanje »pravnega interesa«, sem moral utemeljiti, da sta izpodbijana pravna ureditev in posledično politična praksa neposredno posegli v moj pravni položaj, pravice in interese. Zato sem moral utemeljiti, da sem bil sam zaradi tega »oškodovan«. Zato sem v pobudo implicitno, z vsebinsko in logično povezavo med pravno ureditvijo in politično prakso, ki ji očitam neustavnost, na eni strani in mojo vlogo v tem primeru na drugi strani, vključil še razloge za hkratno ustavno pritožbo. Ob tem sem moral utemeljiti, da je bilo oškodovanje pomembno, znatno in da gre hkrati za pomembno pravno vprašanje. In tudi to, da pomen vseh vprašanj, ki so zaobjeta v vlogi, naslovljeni na ustavno sodišče, presega pomen enega samega, tega, konkretnega, mojega primera. Drugače ni šlo.
Vsekakor pa, kot vselej, odločno stojim za vsako ustavnopravno trditvijo, zapisano v vlogi. Tudi če grem do doktrinarne skrajnosti, za argumentacijo tako imenovane doktrine o »stopnjevanju sankcij«, o kateri sem pisal že pred 20 leti.
Na medijski senzacionalizem in zavajanja, na kričave, bombastične naslove, prirejene kontekste, izpostavljanje »pritožbe« in njeno postavljanje pred »pobudo« ipd., pa tudi na nekatere nadvse neprijetne besede, ki so sledile, nimam vpliva. Vem, da vse to sledi. In to sprejemam kot realnost.
