Narodna in univerzitetna knjižnica: Začelo se je s 637 knjigami

Ustanova, ki raste iz naroda

Ko vstopamo v Nuk, vstopamo v svet, ki nas presega. In Plečnik si je kot konservativec želel, da bi to izkušnjo razumevanja, da smo del nečesa, kar nas presega, dobil vsak od nas. Ob ponižnosti, ko vstopamo, nam prostor hkrati da moč, da razumemo, da v bistvu s tem stopamo na ramena velikanov, da ponotranjimo kulturo, ki je mogočnejša od nas. Dobimo neki magičen občutek, da smo del nečesa velikega. Arhitektura je danes drugačna. Ne pridiga nam o tem, kako je treba živeti. Takrat pa…

»Knjižnico je Plečnik razumel kot ustanovo, ki res raste iz naroda, skratka iz neke zgodovine, iz nekega konteksta. Gre pač za zbirko vsega, kar je bilo na tej zemlji natisnjeno, kar je nastalo v jeziku ljudi, ki tu živijo. Ta vidik je želel podkrepiti tudi z izbiro gradbenega materiala. Zelo si je prizadeval, da bi bili vsi sestavni deli lokalni, da bi bili tudi delavci domači, da bi gradili z domačim znanjem.« Žiga Cerkvenik omeni primer, ko je Plečnik izvedel, da bodo nekaj polic naročili iz Italije. »Zakaj? Ali ne moremo mi sami narediti polic?« je napisal v pismu in dodal: »Nenaprošen sem narisal police, pa vam bo to mogoče prišlo prav.«

»Opeka je, mislim, z Vrhnike, kamen pa je podpečan. Baje je na začetku hotel Plečnik beli kamen s Krasa, a ga ni dobil. Ta sivi kamen, ki je v fasadi, je iz materiala knežjega dvorca, ki je prej stal na tem mestu. Ko so odkopavali, so sicer našli ostanke rimske Emone, prav tu je bil zid. Tudi srednjeveško obzidje je bilo točno tu, kjer zdaj stoji stavba. Kjer je zdaj Vegova ulica, je bil včasih obrambni jarek, nato so bili tam Auerspergi in kasneje nunski vrtovi. Ja, gradili so slovenski delavci, vrednost del pa je bila kar velika. Gradnja je stala 13 milijonov tedanjih dinarjev,« je o gradnji Nuka povedal Žiga Cerkvenik.

»Potrebujemo novo knjižnico!«

Od leta 1863 hranijo knjigo znamenitih obiskovalcev knjižnice. Leta 1919 sta vpisana, mesec avgust je bil, brata Plečnik. Jože Plečnik je takrat živel v Pragi, med obiskom v Ljubljani pa je v knjižnico šel z bratom Janezom, profesorjem anatomije. Univerza je bila tik pred odprtjem, Janez Plečnik pa je prišel po gradivo, ki ga je potreboval za predavanja. Brat Jože je videl, kakšno katastrofalno knjižnico je imela Ljubljana. Knjižnica je bila takrat v stavbi Gimnazije Poljane, kamor je bila začasno prestavljena po potresu, ki je uničil licej. Za uporabnike je imela zgolj 18 čitalniških sedežev. »Potrebujemo novo knjižnico,« je izjavil. Takrat se je začelo. Od takrat je pripravljal načrte. In danes je čitalniških mest 326 ob 35 javnih računalniških delovnih postajah.

V letih 1927 in 1928 je nov urbanistični načrt Ljubljane najprej predvidel celotno univerzo v Tivoliju, na območju med sprehajališčem in današnjo Halo Tivoli. A ni bilo možnosti, da bi to uresničili, zato so se odločili, da bodo vsaj knjižnico prestavili nekam bližje univerzi. Sliši se dokaj lahkotno in samoumevno, pa v resnici ni bilo preprosto. Projekt je bil tako politično kot finančno zelo zahteven, zato ga politika na začetku ni podprla. V tridesetih letih je vladala ekonomska kriza, beograjska vlada pa je bila tako in tako vedno proti kakršnimkoli nacionalnim kulturnim projektom.

Potrebnih je bilo kar nekaj let lobiranja in pri tem so imeli pomembno vlogo študentje. Že v dvajsetih letih je bila oblikovana akademska sekcija za izpopolnitev univerze, ki si je prizadevala, da bi ljubljanska univerza dobila vse, kar je bilo načrtovano in ji pritiče, pa se ni uresničilo. Tudi knjižnico. Študentje so protestirali, lobirali, se celo pogajali. Bili so dokaj spretni: levim politikom so govorili, da desnica gradnjo univerzitetne knjižnice že podpira, desnim pa, da projekt podpirajo levi politiki. Javna podpora obeh strani je bila ključna.

Potem se je ponovno zapletlo

Plečnika so prosili, naj jim pomaga, a ko je predstavil načrte, je nastal velik odpor. Oglasil se je arhitekt Ivan Vurnik, rekoč, da se čuti dolžnega povedati, da Plečnikov načrt ni primeren. Leto kasneje po izidu Plečnikove knjižice z načrti je hotel Vurnik natisniti svoje načrte, pa mu knjižice niso hoteli izdati nikjer v Ljubljani. Šele v Kranju mu je uspelo dobiti založnika. Strokovna in zainteresirana javnost se je polarizirala in Plečnik je bil strašansko užaljen. Še posebej zato, ker so nato za mnenje povprašali še znanega švicarskega arhitekta Salvisberga, ki pa je ugotovil, da noben od predlogov ni ustrezen, zato je seveda narisal svoj načrt. No, potem je Plečnik le dobil zagotovilo, da načrtov ne bodo spreminjali in da ima proste roke in leta 1936 so začeli z gradnjo.

Stavba je bila zgrajena, ko je v Ljubljano že prišla vojna. Šole in vse večje stavbe so nove oblasti izpraznile in jih uporabljale v druge namene, za vojaštvo. Precej bojazni je bilo, da bi se to lahko zgodilo tudi z Nukom. Vsi tisti težki zaboji, ki bi jih vanj tovorila vojska, bi stavbo uničili.

»Takratni direktor zato ni hotel iz knjižnice. Kar spal je tukaj. Selitev knjig in gradiva iz prostorov Gimnazije Poljane je potekala od pomladi do jeseni. Uspelo jim je. Vojska je stavbo pustila pri miru. V Nuku je bilo ogromno gradiva nevezanega, nesortiranega. Večina gradiva je bila na tleh. To so bili kupi in kupi gradiv.« Žiga Cerkvenik doda, da samo knjižničar ve, kaj pomeni poiskati knjigo, ki ni katalogizirana. Ampak med vojno je to prišlo prav.

Javna knjižnica leta 1721

Prva želja po javni knjižnici se je sicer v Ljubljani uresničila že leta 1721. Premožni meščani, člani Academie operosorum Labacensium, Akademije delovnih Ljubljančanov, prve ljubljanske znanstvene akademije, ustanovljene leta 1693, so sklenili, da bodo svoje zasebne knjižnice donirali za javno uporabo knjig. Prostore so skupaj s semeniščem našli v semeniški palači. To je bila še danes obstoječa semeniška knjižnica, neke vrste javna znanstvena knjižnica. Za tiste čase nedvomno velik dosežek.

Za predhodnico Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani sicer velja Licejska knjižnica. Pred požarom v Jezuitskem kolegiju so namreč rešili 637 knjig, Marija Terezija pa jih je namenila nastajajočemu liceju. To je bilo leta 1774. Najprej so Licejsko knjižnico uporabljali samo licejski učitelji, za dijake in javnost so jo odprli leta 1794. Pravico prejemati obvezne izvode vseh tiskov z območja dežele Kranjske in s tem značaj deželne knjižnice je dobila leta 1807.

Po ukinitvi liceja leta 1850 se je knjižnica preimenovala v Študijsko knjižnico, po koncu prve svetovne vojne pa so jo leta 1919 preimenovali v Državno študijsko knjižnico. Tako je postala osrednja knjižnica Slovenije s pravico do prejemanja obveznega izvoda tiskov s tega območja. Leta 1907 so knjižnico preselili v nove prostore na Poljanski cesti.

Kaj vse je v Nuku

»V Nuku so zbrana vsa dela, ki so bila založena ali natisnjena v Sloveniji, se nanašajo na Slovenijo, so napisana v slovenskem jeziku oziroma so jih napisali slovenski avtorji. Zbirka ima status kulturnega spomenika, njeno hranjenje pa je osrednja naloga nacionalne knjižnice. Pri izpolnjevanju te naloge nam pomaga mehanizem  obveznega izvoda, po katerem nacionalna knjižnica prejme brezplačne izvode vsake publikacije, izdane v Sloveniji,« razloži Žiga Cerkvenik.

Podobno velja za zbirko temeljne znanstvene literature, poglobljenemu raziskovalnemu in študijskemu delu pa so namenjene tudi  posebne knjižnične zbirke. V Nuku imamo šest posebnih zbirk: Rokopisna zbirka, Zbirka starih tiskov, Glasbena zbirka, Kartografska zbirka, Slikovna zbirka, Zbirka drobnega tiska in sive literature ter  Zbirka knjižničnega gradiva Slovencev v zamejstvu in po svetu.

»Rad bi poudaril izrazito zanimivost, in sicer da so se leta 1941 knjižničarji Nuka z ljubljansko OF dogovorili, da bodo po en primerek vseh tiskovin s tega območja dostavili v knjižnico. To je bil neke vrste formalen dogovor o obveznem izvodu. Najbrž je bil to edini tak primer v Evropi. Si predstavljate? Mlada dekleta so vsako jutro tvegala življenja, ko so nosila te kopije, skrite v kanglah za mleko. Te izvode so potem tu shranili. Pravzaprav je bila v Nuku neke vrste javka, ena izmed kurirk pa je bila delavka Nuka, Vida Gaspari, hčerka Maksima Gasparija. Ja, tu je bil otok svobode.«

V Nuku so spali ilegalci

Knjižničarji so se zelo hitro priključili OF in sodelovali so praktično vsi člani kolektiva. Večinoma so bili nepovezani, tako da jih veliko ni vedelo drug za drugega, saj je bila takrat pomembna konspiracija. Avgust Žigon, bivši direktor takratne  Državne študijske knjižnice (1915–1925), je bil med prvimi žrtvami vojne v Ljubljani – med sprehodom v Tivoliju so ga leta 1941 Italijani ustrelili. Avgust Pirjevec je umrl leta 1943 v Mauthausnu, Ludvik Tuma iz Tacna je bil eden prvih, ki so ga ujeli, in je umrl po hudem mučenju. Tudi Jožeta Rusa, kartografa, so likvidirali, in to leta 1945.

»Ludvik Rus je Plečnika prosil za načrte in ta mu jih je poslal z besedami, da se zagotovo ne bodo izgubili, če jih bo on spravil. Res je poslano zavil in zaščitil in paketa sploh ni odprl. Našli so ga mnogo kasneje, v njem pa so znameniti neuresničeni Plečnikovi načrti Ljubljane,« je povedal zanimivo zgodbo Žiga Cerkvenik.

Ilegalci so v Nuku prenočevali, se kak dan skrivali, nato pa nadaljevali pot v partizane. Zvečer je hišnik Nande odprl vrata, takrat so smuknili v poslopje in se skrili. Včasih so spali kar v čitalnici, na mizah in s knjigami pod glavo. V stavbi so imeli sicer več skrivališč. Najprej so naredili bunker iz velikih kupov časopisov. Na vrh so položili nekaj desk, na te police pa so spet naložili časopise. Pustili so le luknjo, skozi katero so lahko vstopali. V takšnem bunkerju je lahko spalo do osem oseb. Ker je bilo dokaj verjetno, da bi ta bunker Italijani odkrili, če bi začeli bolj natančno preiskovati prostore, so uredili še eno skrivališče. V četrtem nadstropju, v prostoru z dokaj visokim stropom, je bila v stropu luknja. Do te luknje v stropu se je prišlo po lestvi, po kateri so splezali ilegalci. Ko so bili vsi na varnem, so enostavno potegnili lestev in luknjo zaprli. Tam je bilo precej varno, lahko pa se je skrilo trideset oseb.

Na Nuk strmoglavi letalo

Devetindvajsetega januarja 1944 je na Nuk strmoglavilo letalo. Najbrž je bilo nekaj narobe z motorjem, pravijo tudi, da se je pokvarilo višinsko krmilo, ampak tega ne bomo nikoli izvedeli. Ljubljančani so videli, kako je italijansko šolsko letalo, ki so ga Nemci po kapitulaciji Italije prebarvali in uporabljali za prevoz pošte med Trstom in Ljubljano, krožilo nad mestom. Pilot je iskal prostor za zasilni pristanek, vendar se je zaradi množice ljudi na živilskem trgu obrnil. Verjetno je ocenil, da lahko pristane na ravni strehi univerzitetne knjižnice, vendar mu to ni uspelo.

Letalo je predrlo streho nad čitalnico ob Gosposki ulici, zdrselo po vsej dvorani in se ustavilo pri stekleni steni ob Vegovi ulici. Gorivo je eksplodiralo. Pripovedovali so, da je  mojster Plečnik, ko je slišal, da gori velika čitalnica, mirno rekel: »Bodite brez skrbi. Stavba je zgrajena tako, da se požar ne bo razširil.«

Štiri dni pred tem so zaradi pomanjkanja kuriva Nuk zaprli. Bila je zima, bilo je mrzlo, možnosti ogrevanja ni bilo. Postavljena je bila le ena škatla na vrhu stopnic in naročili so, naj tisti, ki želijo vrniti knjige, te položijo kar v škatlo. Knjižničarji so sicer bili v stavbi, vendar v sobici na drugi strani hiše. Takrat je v Nuk prišel le France Majcen, tajnik Mestne hranilnice ljubljanske, ki je želel vrniti knjige. Bil je edina žrtev nesreče, poleg posadke letala – umrl je teden dni kasneje zaradi opeklin. Zgorelo je 60.000 knjig in dva od štirih katalogov.

Najstarejši in najlepši primerki

Knjižnična zbirka obsega tri milijone knjig, vključno s tistimi 637, ki jih je Marija Terezija podarila Licejski knjižnici. Te knjige še vedno nosijo kataloške številke od 1 do 637. Najbolj dragocene in tudi najbolj stare knjige ter rokopisi so v kletnih prostorih. Vse je pod videonadzorom in varovano z alarmnimi sistemi, v posebnih škatlah, pri 19 stopinjah Celzija, ob 45- do 55-odstotni vlažnosti.

Najstarejše delo, ki ga hranijo, je spis Gregorja Velikega, ki je star okoli 1200 let. Gre za najstarejši kodeks v Nuku in nasploh v vsej Sloveniji. Gregorjevo Moralio so torej prepisali v prvi polovici 9. stoletja. Eden najlepših kodeksov je rokopis iz Bistre iz leta 1347. Poleg inicialk, ki so okrašene s stilizirano trto in drobnimi živalskimi podobami, kot so zajec, pes, pav in opica, najdemo v rokopisu še prizore lova s psi na zajce in druge podobe. Miniature kralja Davida kažejo romanski slog in posnemanje sočasnih francoskih in italijanskih motivov.

V rokopisnem oddelku imajo sedem ali osem posebnih zbirk, s pomočjo katerih se da spoznati marsikaj. Konec koncev pa je to pomembno tudi za narodno zavest. Ko vidiš, da je imel Žiga Zois v svoji knjižnici potopisne knjige s celega sveta, je jasno, da nismo bili neka dežela bogu za hrbtom. In tudi to, da si je Čop dopisoval s strokovnjaki z vsega sveta, nekaj pomeni.

Neverjetne zgodbe

Izrazito atraktivna je tudi zbirka starih tiskov. Vedno je tam dr. Sonja Svoljšak, njihova skrbnica. »Ko vzameš eno tako staro knjigo v roke, zagotovo ne molči. Vsaka ima svojo zgodbo, ki jo pripoveduje. Pove nam, od kod je prišla, kdo jo je uporabljal, kdo jo je tiskal… Ni čudno, da v Franciji pravijo temu arheologija knjige.« Ozre se po polici, polni čudovitih starih knjig: »Tu je glavnina – če prištejemo 497 prvotiskov, velike formate, nekatere pomembne redke primerke, je tu približno 40.000 naslovov. To je evidentirano. Letošnja praksa pa mi kaže, da je na policah še kar nekaj del, ki jih v katalogih ni. Mislim, da je na policah še 400 ali 500 primerkov, ki jih ni v nobeni evidenci.« Navadno stvari izginjajo, tu pa imajo viške. Pa razumi knjižničarje, če moreš.

Osnovo zbirke sicer predstavljajo deli knjižnic verskih in drugih ustanov, ki so bile konec 18. stoletja v okviru reform Jožefa II. ali s posebnimi pogodbami predane novoustanovljeni licejski knjižnici. Dr. Sonja Svoljšak: »To so zbirke samostanov obutih avguštincev in bosonogih avguštincev iz Ljubljane, bistriških in kostanjeviških kartuzijanov, stiških cistercijanov, devinskih servitov, rezidence ljubljanskih škofov v Gornjem Gradu ter Družbe za kmetijstvo in koristne umetnosti na Kranjskem. Pomemben del predstavljajo tudi knjižnice posameznih zbirateljev, ki so bile pridobljene kot zapuščine ali pa so bile odkupljene od nekdanjih lastnikov oziroma njihovih dedičev. Najpomembnejše in najobsežnejše so: Peerova, Zoisova, Kopitarjeva, Metelkova, Čopova, Zupanova in Vrhovnikova knjižnica.«

Veliko je navdihujočih dogodkov, ki spremljajo delo dr. Svoljšakove. »Ena najzanimivejših zgodb je nastala pred šestimi, sedmimi leti, ko je neka gospa tu raziskovala francoske in italijanske signete iz 16. stoletja. Nosili smo ji gradivo po seznamu, ki nam ga je dala, in po seznamu, ki smo ga naredili mi. Nenadoma smo naleteli na neki zelo čuden primerek, zapakiran v sedemdeset let star papir. Vse skupaj je bilo zavito in zavezano z vrvico kot nekakšen paket. Ko smo ovoj odstranili, smo zagledali vezavo iz razkošno iluminiranega fragmenta srednjeveškega rokopisa iz 15. stoletja. Torej rokopis, v katerem je besedilo dopolnjeno z razkošnim slikarskim okrasjem, kot so okrašene velike začetnice, obrobe in miniaturne ilustracije … Čudovito.«

Očitno se je nekdo že pred mnogimi desetletji zavedal, da gre za nekaj izjemnega in pomembnega. Sicer ni naredil kaj posebej dobrega, je opozorila gospa Svoljšak, kajti papir, v katerega je bil rokopis zavit, je bil kisel. To je bil papir, v katerega so včasih zavijali živila.

Starejše ko je, bolj je kakovostno

Knjiga… Pritegne te lahko nekaj vsebinskega, pritegne te lahko nekaj oblikovnega, estetskega. V 15. stoletju so imeli največ časa in so se najbolj posvečali oblikovnim, estetskim stvarem, tudi glede kakovosti izdelave rokopisov. Z množično proizvodnjo pa se vse začne slabšati. To je zelo opazno od konca prve polovice 16. stoletja. In potem gre vse le še na slabše. Ta trend se še bolj okrepi, ko z izdelave papirja iz cunj preidejo na lesno celulozo. Gradivo iz druge polovice 19. stoletja je v mnogo slabšem stanju kot starejše gradivo. Starejše knjige so manj minljive kot novejše. Prva polovica 18. stoletja je pomembna, ker se postopki izdelave knjige začnejo spreminjati. Z ročne izdelave preidemo na polavtomatsko. »’Moje knjige’ teh problemov nimajo,« z nasmehom pove dr. Svoljšakova in doda: "Ena najbolj kakovostnih in vzdržljivih vezav je denimo pergamentna. Tale bo zdržala še tisoč let.«

Tu so še različne vezave. Knjigo si je pač vsak dal vezati po okusu in finančnih zmožnostih. Zelo prepoznavna je na primer celostna podoba Zoisove biblioteke: rjavo marmorirano usnje, dekoracija v zlatu na hrbtu in dekorativni spojni listi, pa tudi rdeče obreze… »Tu je tudi primerek ene od tipičnih vezav Licejske knjižnice z zelenimi etiketami, vezava pa je preprosta,« se skrbnica sprehodi med policami in razlaga.

»To je zelo navdihujoče delo, vendar je po drugi strani tudi zelo umazano. Opraviti imamo s stoletnim prahom… Ampak uživam v svojem delu, do njega pa sem prišla po spletu srečnih okoliščin.«

V svojem doktorskem delu se je ukvarjala z veliko, do takrat popolnoma neraziskano zbirko v Frančiškanskem samostanu. Stare knjige pa so jo tako in tako vedno zanimale. »Gre za specifično dediščino, za korpuse, ki so zaznamovali literarni, kulturno-zgodovinski, znanstveni razvoj in ki lahko o nekem obdobju, o nekih fenomenih, povedo več kot znanstvena literatura iz druge, tretje roke. Pravzaprav ne morem reči, da sem se za ta poklic odločila, to se mi je na neki način zgodilo. Celostno ukvarjanje s tem korpusom je poslanstvo, ki je, če ga sprejmeš, doživljenjsko.«

Navodila za uporabo sesalca

Zelo veliko je področje, ki se mu reče drobni tiski. Tu je zbrano vse, kar ni tipično knjigotrško gradivo, ampak nekako sodi v tisk: tu so, verjeli ali ne, navodila za uporabo sesalcev za prah, telefonski imeniki, letaki, plakati… Tega je ogromno, tako kot vsako leto izide ogromno knjig, pa jih čez leta ostane le nekaj. Ampak: »Nismo tukaj zato, da bi sodili ali ocenjevali. Tu smo zato, da zbiramo, katalogiziramo in ohranjamo vse, čas pa bo tisti, ki bo razsojal, kaj je dobro, kaj pomembno in kaj ne. Mimogrede: Vincent van Gogh je v času, ko je ustvarjal, prodal le eno svojo sliko.«

Zanimivo je bilo pred leti v zvezi z demonstracijami v Mariboru, protesti, ki so bili znani pod imenom Gotof je. Ne gre za to, da se politično opredeljujejo, ampak gre za dogodke, ki z ikonografijo definirajo neko obdobje. Zato so delavci Nuka tudi po tem, ko so bili protesti že končani, hodili po mestu in pobirali table z napisi po tleh.

Splet je neka povsem nova oblika človeškega ustvarjanja. Blogi, mikroblogi, instagrami, facebooki, twiterji… V vsem tem je ogromno zelo zanimivih vtisov časa, ki pa izginja. »Imamo obvezni izvod elektronskih izdaj, torej stvari, ki so tudi v pdf-jih, arhiviramo glavne spletne strani v slovenski domeni. Tudi to.« Si predstavljate? Ampak kako vse to ohraniti?

Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja so začeli z digitalizacijo posameznih zbirk, recimo zemljevidov, razglednic, Kopitarjeve zbirke… V začetku leta 2000 so se odločili, da bi bilo smiselno imeti neki skupen portal, in rodila se je digitalna knjižnica. »Digitalna knjižnica Slovenije je nastala kot portal, kjer združujemo vse naše digitalizirane stvari. Zdaj je približno 850.000 objektov digitaliziranih, od tega 80 do 90 odstotkov slovenskega zgodovinskega časopisja. To je pomembno, ker je to gradivo zaradi slabega papirja najbolj ogroženo. Pa tudi glede raziskovanja je to najbolj iskano gradivo.

»Med težavami je ena še posebej pomembna – koliko časa zdrži digitalna oblika oziroma katera je najbolj primerna… Pergament zdrži za šalo tisoč let, dober papir petsto let, mikrofilmi dvesto let. Kaj pa digitalne oblike? Pa formati so različni… Po eni strani moramo biti progresivni, sicer bomo izgubili uporabnike in stik s tehnologijo, po drugi strani pa tvegamo, da skačemo v nove trende, s katerimi si na dolgi rok ne bomo mogli nič pomagati.«

Vprašam, kaj bi Nuk moral imeti, pa nima? Nasmeh. Dolg premolk. Spet nasmeh in odgovor: »Brižinske spomenike. Na primer.« Ja. Pa še kaj. Ko je Franc Jožef zaprl samostane, ki niso imeli lastne pridobitne dejavnosti, je najprej vse pregledala cesarska knjižnica in najboljše, najbolj zanimive, pomembne in dragocene primerke shranila pri sebi. »Takrat smo definitivno izgubili velik del slovenske kulturne dediščine. To so dela v latinskem jeziku, ki pa so nastala in so imela kulturni vpliv pri nas.«

Prijazen duhec in pivo

Vsekakor se spodobi, da je v takšnem poslopju tudi duh. In zagotovo tudi je v labirintu sob in sobic, brez dvoma, le da ta duh ne straši, ampak knjižničarjem pomaga. Da recimo najdejo nekaj, kar je bilo dolgo časa založeno ali »spravljeno«. Zelo verjetno gre za prijaznega duhca, ki se očitno rad tudi poveseli. Pred časom so tako v veliki čitalnici na mizi našli prazno pločevinko piva. Vse je bilo čisto, urejeno, le na sredini mize je bila pločevinka. To govori v prid dejstvu, da je bil na delu duhec, ampak od takrat vseeno redno zaklepajo vrata čitalnice, ki vodijo na balkonček. Za vsak primer.