Prav Francija je ustvarila Libanon, ko je to ozemlje po prvi svetovni vojni ločila od Sirije, da bi bili kristjani, kot naravni prijatelji Zahoda, vplivni v neki bližnjevzhodni državi, ki bi bila tako njena zaveznica. Francija je prav tako ustvarila sedanjo delitev oblasti. A skorumpirana politična elita vseh treh velikih verskih skupnosti, sunitske, krščansko-maronitske in šiitske, zna že vrsto let zlasti prek javnih naročil zelo dobro preusmerjati državni denar v zasebne žepe. Tako naj bi izginilo več deset milijard evrov. Od jeseni pa v Libanonu, kjer v zadnjih letih zaradi hude gospodarske krize vse več ljudi nima dovolj hrane, potekajo protesti proti politični eliti.
Ob Macronovem obisku bejrutskega pristanišča so tako množice izžvižgale libanonskega predsednika Michela Aouna, ki je na primer leta 2018 preprečil gradnjo elektrarne, ker njegova klientela med krščanskimi maroniti ni dobila svojega deleža. Francoskega predsednika pa so pozvale, naj jim pomaga, da se znebijo sedanjih vodilnih politikov. Macron jim je odgovoril: »Tega ne morem storiti jaz, ampak vi.« Obljubil pa je, da se bo vrnil 1. septembra, da preveri, ali je pomoč prišla v prave roke.
Elektrika le nekaj ur na dan
Veliko Libanoncev zdaj upa, da jih bo Macron rešil iz bede, ki vsa ne izvira iz tragične torkove eksplozije. Čeprav gre Libanoncem vse slabše, so že doslej živeli nad svojimi zmožnosti. Kar 80 odstotkov hrane uvažajo, za kar že prej niso imeli denarja. Veliko breme za Libanon s sedmimi milijoni prebivalcev je milijon sirskih beguncev. Raven brezposelnosti je 35-odstotna. Plače izniči velika inflacija, ki je bila maja 150-odstotna. Hrana in drugo blago se dražita vsak dan. Dostop do elektrike, za katero je država v zadnjih desetih letih namenila več deset milijard evrov, imajo nekaj ur na dan. Pitna voda je težko dostopna.
Država je ena najbolj zadolženih na prebivalca in marca je premier sporočil, da Libanon ne more več odplačevati dolgov. Sicer naj bi Libanon pred 4. avgustom potreboval 40 milijard evrov, da bi se postavil na noge. Sunitske zalivske države mu zaradi šiitskega Hezbolaha in svojih težav ob nizkih cenah nafte ne bodo pomagale.
V bankah, katerih lastniki so največkrat politiki, s trikrat ali štirikrat slabšimi menjalnimi tečaji, kot so realno, ropajo Libanonce, ki imajo privarčevane ameriške dolarje, a lahko dvignejo denar samo v libanonski valuti. Gre za organiziran rop denarja, ki ga ima srednji razred. Banke pa denar za izjemno visoke obresti posojajo tudi državi. Državo in svoje rojake so ropali predvsem nekdanji gospodarji vojne, ki so se v državljanski vojni navadili grabiti bogastvo zase in svojo klientelo, saj je bil tisti, ki je lahko bolje plačal svoje vojake, uspešnejši v vojni. Po vojni pa so postali politiki in voditelji svojih verskih skupnosti.
Sicer je Libanon pred državljansko vojno, ki je divjala v letih 1975–1990, veljal za Švico Bližnjega vzhoda, predvsem zaradi bank, turizma in planin. Dubaj je zdaj tisto, kar je bil pred 50 leti Bejrut, tudi glede turizma in letalskega prometa. Libanonci pa so danes uspešni poslovneži v zalivskih državah.
