Slovenija bo v četrtek, 13. avgusta, gostila ameriškega zunanjega ministra Mika Pompea med njegovo evropsko turnejo, na kateri bo obiskal še Češko, Poljsko in Avstrijo. Z obiskom državnega sekretarja želi Slovenija okrepiti vezi med državama, ki so bile v minulih letih manj izrazite kot v preteklosti. Odkar je pred dvanajstimi leti v okviru vrha EU-ZDA Slovenijo obiskal takratni predsednik George Bush, bo to najvišji ameriški državniški obisk v Sloveniji. Pompeo se bo sicer na Bledu sestal s predsednikom Borutom Pahorjem in premierjem Janezom Janšo, govora pa bo predvsem o krepitvi sodelovanja med državama »na ključnih področjih skupnega interesa, tudi na področju jedrske energije«, in vključevanja Zahodnega Balkana v evroatlantske integracije.
Ena izmed poglavitnih tem dvostranskega srečanja in tudi Pompeove turneje nasploh bo širjenje ameriškega stališča, da se iz vzpostavljanja omrežij 5G izključi kitajska tehnologija vodilnega svetovnega proizvajalca Huawei in ZTE. To sporočilo bo – tako kot to Pompeo počne že vrsto mesecev – predvidoma predstavil tudi v Sloveniji, kjer bo z zunanjim ministrom Anžetom Logarjem slavnostno podpisal ameriško-slovensko deklaracijo o varnosti omrežij 5G. Čeprav deklaracija (podobno so z ZDA že podpisale Romunija, Poljska, Estonija, Latvija in Češka) podjetja Huawei ne omenja poimensko, pa jo je mogoče razumeti kot poskus, da se podjetje izključi iz omrežij 5G v Sloveniji. O ponujenem sporazumu o nevohunjenju, ki ga je posledično Sloveniji ponudil Huawei, v slovenski vladi še niso razpravljali.
Kot razlaga dr. Janka Oertel, direktorica azijskih programov pri mislišču European Council on Foreign Relations (ECFR), prvotni cilj Američanov glede spreminjanja evropske politike do Kitajske ni bil sklepanje dvostranskih deklaracij, kot jo bosta podpisala Logar in Pompeo. »Sprva so hoteli celotno Evropo na hitro prepričati, da kitajski tehnologiji v omrežjih 5G ni mesta. To so počeli precej vsiljivo, rekoč, da gre za vprašanje nacionalne varnosti, tega pa se v Evropi ne razume. Evropejcem so dejali, da jim zadeve lahko razložijo, a dejansko je pomembno zgolj to, da naredijo, kar jim bo rečeno.«
Spremembe evropske politike
Takšen pristop ni dobro deloval v v zahodni Evropi. »V vzhodni Evropi so ugotovili, da lahko z argumentom nacionalne varnosti dosežejo več, ker gre za drugačno percepcijo ogroženosti. S pristopom dvostranskih deklaracij bodo poskušali doseči svoje.« Po oceni Oertlove se s takšnimi deklaracijami državam v regiji v ameriških očeh poveča pomen, kar ni nepomembno z vidika notranjepolitičnih premislekov v vzhodni Evropi, ko se v teh državah razmišlja o doseganju skupnega sporazuma z njihovim najpomembnejšim varnostnim garantom. »ZDA pa so s temi dvostranskimi dogovori dosegle, da ne obstaja skupna evropska politika v prid Huaweiju,« dodaja.
Evropska komisija je v minulih letih sprejela varnostne smernice za vzpostavljanje omrežij 5G. Te se vsaj delno zrcalijo tudi v ameriško-slovenski izjavi, v kateri pa je mogoče zaslediti podobno besedišče glede omrežja 5G kot na vrhu Nata v Londonu. Kljub temu se države EU še naprej individualno odločajo, kako bodo ravnale glede vpletenosti kitajske tehnologije v omrežja 5G. Vendarle se je v zadnjih letih evropska politika do kitajske močno spremenila, opozarja Oertlova. »Tako velike vpletenosti kitajske tehnologije kot pri omrežjih tretje in četrte generacije pri vzpostavljanju omrežij 5G ne bomo videli, to je že jasno. A to še ne ne pomeni, da bodo vse evropske države sprejele popolno prepoved uporabe kitajske tehnologije.« Oertlova pravi, da v precejšnjem delu evropskih omrežjih prihaja do marginalizacije kitajske tehnologije, kar se dogaja tako v jedrnem delu omrežja kot radijskem dostopovnem omrežju, kjer se je poprej v celoti uporabljala kitajska tehnologija. »To ne bo več možno tudi zaradi evropskih smernic na tem področju. Lahko se zgodi, da bo prišlo do postopnega opuščanja kitajske tehnologije v omrežjih. Trend je jasen. Tudi med koronakrizo se je izkazalo, da kritična infrastruktura ne sodi v roke Kitajcev. Evropa pa ima tudi svoje ponudnike tehnologije 5G,« še poudarja.
Sledenje ZDA ni samoumevno
Mike Pompeo vedno znova rad poudari, da se odnos do kitajske tehnologije in nasploh do Kitajske v mednarodni skupnosti spreminja. Države naj bi sledile ZDA. Oertlova se s takšno oceno le delno strinja. Resda se odnos do Kitajske spreminja, a to po njenih besedah še ne pomeni, da bodo evropske države ubrale enako pot kot ZDA. »Evropska politika do Kitajske se emancipira in ni več zgolj gospodarsko obarvana, kakršna je prevladovala v zadnjih desetletjih, ko so bile človekove pravice potisnjene v ozadje, poudarek pa je bil predvsem na zaslužku,« pravi.
Da se evropska politika do Kitajske spreminja, pa ima vendarle spet tudi gospodarske predznake. »V zadnjih letih je na področjih, kjer je Evropa tudi močna – denimo gradnji tirov, tehnologije in infrastrukture – prišlo do močne konkurence s Kitajsko. Evropska podjetja se pri nastopanju na kitajskem trgu soočajo s precejšnjimi omejitvami. To pa je vodilo do spremembe razmišljanja v evropskem gospodarstvu. Kitajski trg velikih priložnosti je postal tudi rizična točka. V času, ko se ne ve, kakšni bodo prihodnji gospodarski odnosi s Kitajsko, podjetja razmišljajo o novi orientaciji in o tem, ali je prevelika odvisnost od kitajskega trga dobra,« še meni Oertlova.
