Čeprav so nekateri pričakovali, da bodo predsednika države Zorana Milanovića z včerajšnje proslave tako kot pred meseci s proslave ob 25. obletnici operacije Blisk pregnali ustaški napisi na majicah pripadnikov HOS (Hrvaških obrambnih sil), se to ni zgodilo. Hosovcem je namreč dostop do prizorišča na kninski trdnjavi preprečila policija zaradi epidemioloških ukrepov zaradi koronavirusa. Na prizorišču so se tako zašli samo povabljeni gostje in vrh države, poleg Milanovića še premier Andrej Plenković, predsednik sabora Gordan Jandroković, predstavniki zvez iz domovinske vojne, nadškof Jure Bogdan, ki je vodil mašo, in general Ante Gotovina, ki je na slovesnosti v Kinu govoril prvič, zato je bil njegov govor tudi najbolj težko pričakovan.
Upokojeni general hrvaške vojske in narodni heroj v domovinski vojni, ki je bil zaradi obtožb o vojnih zločinih med operacijo Nevihta sedem let v priporu v Haagu, nakar ga je prizivno sodišče leta 2012 oprostilo vseh obtožb, se je v govoru »s ponosom in žalostjo« spomnil »naših prijateljev, umrlih in mrtvih soborcev«, hkrati pa dejal, da se Hrvaška »razvija in gradi moderno evropsko demokracijo, socialno in pravno državo«.
Plenković pa je dejal, da se zavedajo travmatičnosti Nevihte za mnoge Srbe, ki jo povezujejo z odhodom srbskega prebivalstva, a pomembno je po njegovem tudi, da hrvaški Srbi v operaciji vidijo konec vojne, ki je omogočil njihovo vrnitev, če si to želijo.
Predstavnik hrvaških Srbov pozval k spravi
Poleg Gotovine je bila tokratna obletnica posebna, ker se je je prvič udeležil predstavnik hrvaških Srbov. Boris Milošević iz Samostojne demokratske srbske stranke (SDSS) in podpredsednik vlade je dejal, da se je za prihod v Knin odločil, ker je »po 25 letih treba narediti konec sovraštvu, konec vojni. Vojna pa za mnoge v družbi na žalost še ni končana, kar najbolje vedo otroci srbske narodnosti, ki v šoli trpijo stigmo zaradi nečesa, s čimer njihovi starši nimajo nobene zveze… Enako kot je to čutila moja generacija med vojno in po njej.«
Milošević dobro ve, o čem govori, in bolje kot marsikdo drug razume obe plati, obe resnici, hrvaško in srbsko. Rodil se je v Šibeniku, njegov oče se je v domovinski vojni boril kot pripadnik hrvaške vojske, babico, tedaj 67-letno Daro Milošević, ki je živela v Kinski pokrajini, pa je dober mesec po operaciji Nevihta ubil prav hrvaški vojak, ki je bil za to dejanje obsojen na osem let zapora, odsedel pa je tri leta in pol.
Kot je Milošević pred slovesnostjo v Kninu zapisal na facebooku, je Nevihta za Hrvate simbol začetka miru, po katerem so tako dolgo hrepeneli, in konca okupacije, za Srbe pa začetek eksodusa, strahu in nezmožnosti vrnitve na svoje domove. V operaciji Nevihta je bilo po podatkih OZN z domov pregnanih 150.000 srbskih civilistov, od katerih jih je bilo 1192 ubitih, Hrvati trdijo, da so jih pregnali 60.000 manj oziroma da so ti domove zapustili sami, Srbi pa, da je bilo pregnanih 250.000 hrvaških Srbov, ki so bežali v tudi 80-kilometrskih kolonah.
Ena in druga kolona
Svojo travmatično izkušnjo iz kolone je minuli petek v saboru opisala tudi poslanka SDSS Anja Šimpraga, ki je pregon Srbov v operaciji Nevihta doživela kot osemletna deklica. Kmalu za njo pa se je oglasila še Željka Jurić, ki je štiri leta pred njo kot šestletna deklica pred Srbi bežala iz porušenega Vukovarja ter kasneje postala simbol »vukovarske kalvarije«. Jurićeva je dejala, da je v petek celotna hrvaška javnost lahko slišala zgodbo Šimprage, »niso pa imeli priložnosti slišati zgodbe iz kolone, v kateri so otroci zapuščali svoje mesto na bregu Donave (Vukovar) med plezanjem po ruševinah, z izmikanjem truplom ubitih braniteljev in nedolžnih ljudi. Niso imeli priložnosti slišati zgodbe iz kolone, okoli katere so pijani četniki slavili zmago in peli 'bo mesa, klali bomo Hrvate…'« je zapisala Jurićeva. Skupaj s Šimprago sta še en dokaz, kako zapletena je bila domovinska vojna. In da je, kot pravi Boris Milošević, »najpomembneje graditi na spravi in dialogu, v katerem mora hrvaška družba priznati in sprejeti vse žrtve ne glede na narodnost«.
