Izjemno uspešna volilna kampanja 37-letne Svetlane Tihanovske, žene znanega blogerja, ki so ga zaprli, da ne bi kandidiral za predsednika, potem pa je namesto njega vskočila ona, postaja v dneh pred nedeljskimi volitvami velika grožnja 65-letnemu predsedniku Aleksandru Lukašenku. Njeni predvolilni shodi, kakršnih v samostojni Belorusiji še ni bilo ne po številu udeležencev ne po njihovem silnem zanosu, ki se kaže tudi v navdušenem petju, so največji izziv za tega samodržca od leta 1994, odkar vlada s trdo roko.
Tihanovska, po poklicu učiteljica in brez izkušenj v politiki, je bila zelo pogumna, da je kandidirala namesto svojega moža. Pred predsedniškimi volitvami leta 2010, ko je Lukašenko še četrtič kandidiral in dobil 80 odstotkov glasov, je dal aretirati kar sedem predsedniških kandidatov. Tokrat je poleg moža Tihanovske v zaporu tudi Viktor Babariko, ki je že nastopil kot predsedniški kandidat, medtem ko se je Valeriju Cepkalu pred aretacijo uspelo umakniti v Moskvo. Pristaši vseh treh zdaj podpirajo Tihanovsko. Prav ganljivo je na predvolilnih zborovanjih gledati soproge vseh treh skupaj na odru. Da se je Tihanovska tako zelo izpostavila in otroke preventivno poslala v tujino, kaže pomen teh volitev in boja proti »zadnjemu evropskemu diktatorju«. Pravi, da je njen glavni cilj v šestih mesecih organizirati poštene in svobodne volitve. »Skriti sem morala svoje otroke. Naveličana sem, da se moram spoprijemati s takšnim položajem. Naveličana sem biti tiho. Naveličana sem strahu,« je dejala na nedavnem shodu.
Po poti Ukrajine in Majdana?
Vsekakor se bo Lukašenko po volitvah – ki po mnenju zahodnih opazovalcev kot vse dosedanje po letu 1994 ne bodo svobodne in poštene – razglasil za zmagovalca z veliko prednostjo. A Belorusi, vsega skupaj jih je 10 milijonov, tokrat volilne prevare najbrž ne bodo mirno požrli. Preveč je zanemarjal boj proti koronavirusu in govoril, da proti tej »psihozi« pomagajo vodka, savna in vožnja s traktorjem. Za Lukašenka, ki naj bi mu resne ankete pripisovale okoli 30 odstotkov podpore, pa bi bilo lahko usodno tudi desetletje gospodarske stagnacije, zaradi česar sta se proti njemu obrnila srednji sloj in podeželje. Skratka, grozi mu podoben množični prevrat, kot se je leta 2014 zgodil v Ukrajini. V ameriško-britanskem tedniku Economist so članek o Belorusiji naslovili Naslednja revolucija?.
Spor s Putinom
Lukašenkov položaj je vse bolj negotov tudi zaradi vse slabših odnosov z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, potem ko je decembra lani ponovno zavrnil združitev Belorusije z Rusijo. Včeraj je v nagovoru v parlamentu Kremelj obtožil poskusa prevrata, potem ko je prejšnji teden z aretacijo 33 ruskih plačancev iz razvpitega podjetja Wagner izzval jezo Putina, ki je bil sicer njegov tradicionalni zaveznik. V Rusiji trdijo, da so bili aretirani plačanci zgolj na poti čez Belorusijo v neki drug del sveta. Lukašenko pa je včeraj dejal, da je to laž in da so ujeti plačanci priznali svoje prevratniške cilje.
Lukašenko se je v govoru prikazal kot zaščitnik Belorusije pred tujim vmešavanjem in kot porok stabilnosti v kaotičnem svetu, ki ga načenjata pandemija in gospodarske težave. »Ne verjemite tistim, ki vam obljubljajo čudeže!« je rekel. Obljubil je dvakratno povečanje plač v naslednjih petih letih, v istem obdobju pa naj bi izvedli tudi ustavni referendum. Slednjega je obljubil kot pot k spremembam, »ki morajo priti po pravni poti, ne na ulicah in trgih«, je dejal ter tako poslal sporočilo pristašem volilne tekmice.
