V Beogradu bodo danes slovesno odkrili spominsko ploščo, posvečeno Blagoju Jovoviću, ki je aprila leta 1957 v Argentini ustrelil vodjo hrvaških ustašev Anteja Pavelića. Ta si od zadanih ran ni nikoli povsem opomogel in je umrl v Madridu poltretje leto kasneje. Spominska plošča Jovoviću bo visela v bivši Zagorski ulici, ki pa bo zdaj tudi nosila njegovo ime v skladu z odločitvijo beograjskih oblasti o preimenovanju ulic, ki nosijo imena krajev iz drugih republik bivše Jugoslavije, v ulice z imeni zaslužnih Srbov.
Atentat na Pavelića v ulici Sanchez v argentinskem Lomas del Palomarju je bil več kot štiri desetletja obdan s skrivnostmi, neuspeli poskus uboja pa so pripisovali tedanji jugoslovanski tajni službi Udbi. Jovović, četniški častnik, ki je po drugi svetovni vojni tudi prebegnil v Južno Ameriko, se je izpovedal šele v začetku leta 1999, ko se je prvič vrnil v rodno Črno goro. Nekaj dvomov ostaja, a zgodovinarji verjamejo, da je na hrvaškega poglavnika na aprilsko obletnico ustanovitve ustaške Neodvisne države Hrvaške dejansko streljal Jovović, ki je poleti 1999 potem umrl v argentinskem Rosariu.
Prehitel Tita in Mosad
Jovović se je po porazu starojugoslovanske vojske leta 1941 za kratek čas pridružil partizanom v boju proti Italijanom v Črni gori, nato pa prešel k četnikom, bil ob koncu vojne v Italiji in potem prebegnil v Argentino. Jovović je že v Italiji izvedel, da je Vatikan Paveliću pomagal prebegniti v Argentino, po lastni izpovedi pa ga je v naslednjih desetih letih skušal izslediti, kar mu je na koncu uspelo prek zgovornega osebja v restavraciji v bližini Pavelićevega skrivališča. Iz pričevanj nekaterih bivših uslužbencev jugoslovanske tajne službe je razbrati, da to ni bila skrivnost za Udbo, da pa je Tito zavlačeval z akcijo proti poglavniku. Na koncu naj bi z izraelskim Mosadom prav leta 1957 načrtovali njegovo ugrabitev – kot so jo Izraelci tri leta kasneje izpeljali z nacističnim zločincem Adolfom Eichmanom – a jih je tedaj neznani napadalec prehitel.
Dve krogli iz Jovovićeve pištole nista bili takoj usodni za Paveliča, Jovović pa je po napadu prebegnil med mornarje na Atlantiku, a kmalu ugotovil, da mu ni nihče na sledi, in se vrnil v Argentino ter postal vpliven član tamkajšnje četniške emigracije.
Čaščenje heroja ali atentatorja?
»Ker ni bilo sodnega procesa in zakonite kazni, je Blagoje Jovović z nekaj prijatelji vzel pravico v svoje roke in izvršil atentat, za posledicami katerega je Pavelić kasneje umrl. Na tak način je Blagoje simbolično zadostil pravici in maščeval sto tisoče Srbov, nedolžnih žrtev ustašev Neodvisne države Hrvaške,« je med drugim zapisano na plošči, ki je razdelila politike in zgodovinarje v Srbiji. Najostreje je proti čaščenju jemanja pravice v svoje roke nastopila zgodovinarka z beograjske filozofske fakultete Dubravka Stojanović, ki je za portal Nova ocenila, da z ulico in spominsko ploščo Jovoviću Beograd slavi krvno maščevanje.
Bojan Dimitrijević z beograjskega inštituta za sodobno zgodovino predvsem opozarja na dnevnopolitični kontekst zanj neutemeljenega poveličevanja Jovovića in se sprašuje, kam lahko vodi postavljanje pomnikov atentatorjem. Na neki način mu je odgovoril Milan Škulić, profesor z beograjske pravne fakultete, ki je dejal, da v Nemčiji nikomur ne pade na pamet postavljati pod vprašaj herojstva tistih, ki so skušali ubiti Hitlerja. Bliže srži polemike pa so tisti, ki so zadostitev pravici iskali v izraelski ugrabitvi in sojenju Eichmanu.
