Pred nekaj leti je starejši gospod ob pešpoti pri Savi sadil sadike sadnega drevja. Zemlja je bila pravzaprav občinska in gospod ni bil uslužbenec občine ali podjetja, ki bi skrbelo za te zelene površine. Stanoval je v bližini, sadike so bile njegove, sadil pa je zato, da bi bilo tam lepo in da bi tudi drugi lahko uživali sadove njegovega dela. Razumel je, da je skupno tudi njegovo, in če jabolko, ki zraste na »njegovi jablani«, nekomu lahko posladka dan, to tudi v njem vzbudi občutek zadovoljstva.
Da javni vrtovi, v katerih ljudje skupaj obdelujejo zemljo in skupaj pobirajo pridelek, krepijo občutek skupnosti, ni nova ugotovitev, takšne vrtove in sadovnjake ...
Danes se redko sliši, da bi nam kdo rekel »ljubljanska srajca«, nekoč pa je bilo pogosto. Če te niso zmerjali z morostarjem ali obkladali z žabarjem,...
Za najbolj fotogenično hišo v Ljubljani se moramo zahvaliti rojeni Dunajčanki Heleni Kottler Vurnik, ki je poslikala fasado in notranjščino Zadružne...
