Ko je bila na televiziji javnosti posredovana obrazložitev razloga novega dodatka k pogodbi, aneksa za izvedbo dostopnih cest na trasi 2TDK, sem pomislil, da sem celotno vsebino sporočila napačno razumel. Da je vodja projekta naročnika zgolj nerodno posredoval informacijo. Ponovni pregled posnetka mi je potrdil slutnjo povezave omenjenih dodatnih del z vzročnostjo napake, ki jo je nekdo povzročil. Naročnik ali projektant je edini možni krivec, saj izvajalec ali nadzornik lahko samo ugotovi, da se je v določenem trenutku na nekem območju dogodilo odstopanje, ki ga pogodbena dokumentacija predvideva in je posledica nepravilnih rešitev v projektu.

V naših razmerah je zaradi trenutnega odnosa do osebne odgovornosti vseh, ki aktivno koristijo davkoplačevalski denar in evropska finančna sredstva pri uresničevanju javnih investicij, vse to pravzaprav pričakovano mogoče. Kot da ne obstaja prava volja za korekten transparenten nadzor vsaj na področju javnih gradenj ali pa kar celotne gradbene dejavnosti, ko gre za javni denar. Dosedanja dogajanja ne pokažejo samo neresnosti do problematike transparentnosti, nakazujejo celo neko zadovoljstvo akterjev, da se zadeve ne uredijo. V preteklosti so že bile v uporabi dobre prakse, ki so bistveno prispevale k preprečevanju socialnega dampinga, dvojnosti nastopanja na javnih natečajih, kaznovanja nekorektnosti, doslednega upoštevanja pravil stroke in še marsičesa drugega.

Kmalu po vstopu v EU pa se je pod krinko implementacije, uskladitve z evropsko regulativo začelo posegati v takratne obstoječe rešitve, in to velikokrat tudi v imenu bolj ali manj močnih ali vplivnih posameznikov in skupin; vse s ciljem narediti nadzor nad javnimi sredstvi ne bolj transparenten, marveč meglen. Samo pod takimi pogoji se lahko ribari v kalnem, saj če sistem ne zagotavlja homeostatičnosti, stabilnosti, je tem lažje akterjem, saj jim ni treba skrbeti za nagrajevanje ali kaznovanje osebne odgovornosti. Vsa ta omogočena umetna megla se prav lahko poistoveti z dosedanjim tako skrivnostnim poimenovanjem »strici iz ozadja«.

Prispevek novinarke Anje Hreščak v Dnevniku 29. 7. 2020 v povezavi z »nepričakovanim geološkim momentom« je resnično slab signal. Pojasnilo bivšega sekretarja nakazuje še veliko presenečenj v bodočnosti. Pred leti je ta isti posameznik pri pojasnjevanju takrat omenjenih sprememb pri projektu 2TDK pojasnil v TV-soočenju, da je pač projekt živa stvar in da se spreminja. Sama sreča, da resne družbe dojemajo projekt kot namero, ki se jo začne uresničevati šele po tem, ko se z vsemi znanimi tehnikami pripravi resnično kvalitetna izvedbena dokumentacija. Samo tako je mogoče uresničiti in doseči predvideni cilj. Kakršno koli poizkušanje malo bolj po svoje, kar pa trenutna regulativa omogoča, je draga šola, ki jo plačamo vsi državljani. Da se k izvedbi projekta, vrednega okoli 12 milijonov evrov, pristopi brez predhodnih geoloških raziskav trase, je milo rečeno neodgovorno dejanje.

Kako bo ukrepal nadzornik porabe javnih sredstev zaradi takega pristopa k pripravljalnim delom za 2TDK, bo javnost sama videla v bližnji prihodnosti. Bodoči dogodki pa bodo nakazali, ali pri nas res deluje pravna država. Koristim pa ta trenutek za javni poziv investitorju 2TDK, da pojasni, kakšen ukrep je sprejel za uresničitev preprečitve socialnega dampinga v postopku vodenja javnega naročila pri oddaji glavnega obsega gradbenih del.

Dušan Divjak, Spodnja Slivnica