Zadnja pika: Svetovno, a naše

Tam v začetku osemdesetih let je bilo življenje v Jugoslaviji velika šola improvizacije. Kar je bilo dostopno na gnilem zahodu, ni bilo nujno dostopno tudi med Triglavom in Vardarjem, zato je bilo treba improvizirati z domačim znanjem. Včasih bolj, včasih manj uspešno. Namesto čokolade smo imeli »šečerne tablice«. Tam so pili fanto, mi smo srkali oro ali deit… Ta famozen princip »svetovno, a naše« se je prenašal celo na mikronivo.