Z Renato Zamida sva stala na nasprotnih bregovih ob kandidaturi za direktorja JAK v letu 2017 in ob njenem ciničnem in podcenjevalnem odzivu leta 2018 na moj zapis o Frankfurtskem sejmu, stanju v založništvu, njenem imenovanju…

Nekdanji direktor Aleš Novak je založbo eBesede, za katero delam, ob prehodu na dveletno financiranje JAK izločil iz sistema sofinanciranja, verjetno zaradi moje kritičnosti do delovanja JAK in prerekanja izvajanja razpisov za financiranje prek upravnega sodišča. Iz sistema sofinanciranja smo bili izločeni štiri leta. Letos smo dobili drugo upravno tožbo za razpis, ki je bil izveden za obdobje 2016–2017. Renata Zamida se ni vmešavala v odločitev strokovne komisije za knjigo, ki je zasedala v drugačni sestavi, tako smo dobili subvencijo za leti 2016–2017, čeprav bi se direktorica lahko izgovorila, da so bila sredstva za ta razpis že porabljena, kot se je prakticiralo v preteklosti, ko smo že dobili dve tožbi v podobnih primerih, vendar nismo dobili sredstev. Renata Zamida se je kljub osebnim zameram profesionalno odzvala in uresničila voljo strokovne komisije. To je korak naprej in pozitivna lastnost vodenja.

Zadnji javni razpis na projektnem področju knjige je prvič spodbujal prijavo neuveljavljenih slovenskih avtorjev in s tem izenačil programske in projektne založnike. Prav na nezmožnost objavljanja neuveljavljenih avtorjev in neenakopravnost založb sem opozarjal od vsega začetka delovanja JAK, pri tem je Renata Zamida naredila korak naprej. Seveda si bo treba še naprej prizadevati za enako obravnavo založb in prijaviteljev, korak k temu je širši nabor prejemnikov programskih založb na razpisu 2020–2023.

Verjamem, da je Renata Zamida naredila tudi napake in jih še bo, toda ali so te tako velike, da se upraviči rošada v tem kritičnem obdobju za slovensko založništvo, ki jo je izvedlo ministrstvo v svetu JAK, in je potem njena zamenjava obravnavana pod točko razno? Informacije iz medijev mi tega ne potrjujejo.

Jože Piano, založnik in urednik