Zaledje soške fronte
Ruska cesta se vije vse od nekdanjega hotela Erika pod Vršičem in do vrha prelaza. A zgodba o njej se v resnici začne že v središču Kranjske Gore, kjer je v Parku miru prikazana in opisana zgodovina gradnje te najpomembnejše povezave med severno Primorsko in Zgornjesavsko dolino, po kateri je avstro-ogrska vojska med prvo svetovno vojno oskrbovala soško fronto. »Kranjska Gora je bila zaledje soške fronte, pri hotelu Kompas pa spodnja postaja žičnice, ki je peljala na Vršič. Prav zato smo se dogovorili s Soško dolino, da povežemo obe dolini s Potjo miru, ki že poteka nekaj po slovenski, nekaj po italijanski strani,« pove Mojca Mežek, predstavnica za stike z javnostmi pri Turizmu Kranjska Gora.
V preteklih letih so opazili, da predvsem tuji turisti ne vedo, kaj se je dogajalo na vršiški cesti, komu in čemu v spomin stoji idilična Ruska kapelica. Zato bodo še letos njeno zgodbo, zgodbo Vršiča, Ruske ceste, ujetnikov in soške fronte digitalizirali, kar pomeni, da si jo bo mogoče naložiti prek spletne aplikacije na pametni telefon. Priročno v času covida-19.
A za tisto pristno doživetje in občutenje zgodovine Ruske ceste ter njene naravne in kulturne dediščine je najbolje vzeti pot pod noge. Ko steče nekaj znoja s čela in postanejo noge težje, se nebo stemni in začno strele švigati po njem, so zgodbe prve svetovne vojne bližje, bolečine in strahovi večji, hrepenenja in upanja prodrejo na plan.
Do Ruske kapelice, ki stoji sredi gozda, ujeta med dvema serpentinama, kot so bili nekdaj ujeti tudi ruski vojaki, vodi prijetna pešpot ob potoku Pišnica proti Krnici. Na pašniku že skoraj povsem pri Prisojnikovi steni se obrnemo desno proti Vršiški cesti, jo dosežemo pri križu, ki stoji prav tako v spomin na umrle ruske ujetnike, nato pa v nekaj okljukih dosežemo Rusko kapelico.
Vrnitev ruskega trga
Tam Simon Oblak že odklepa njena vrata in z naključnimi obiskovalci spregovori nekaj besed o njej. Kranjskogorčan, nekdanji pomočnik generalnega direktorja Leka pa tudi dolgoletni mednarodni košarkarski sodnik, ki je sodil na največ tekmah v nekdanji Jugoslaviji, leta 1976 pa kot prvi Slovenec tudi na olimpijskih igrah, je z vsem s srcem pri kapelici. Vse odkar so se začele tu vrstiti prireditve v znak slovensko-ruskega prijateljstva, je poleg. Kot častni član Društva Slovenija-Rusija, kot vodnik, ki radovednežem rade volje izda katero od zgodb, povezanih s kapelico ali Rusko cesto, kot človek, ki razume rusko dušo.
»Bilo je po osamosvojitvi leta 1993, ko je imela Slovenija velike težave ob izgubi ruskega, jugoslovanskega, alžirskega in še kakšnega trga. Tako je sedem direktorjev, v glavnem izvoznikov v nekdanjo Sovjetsko zvezo, zbralo sredstva in prosilo Janeza Drnovška, da je oddal pismo Ruski federaciji, da bi prišla v Slovenijo in bi podpisali prvi meddržavni dogovor. Gospodarski odnosi so bili namreč za dve leti prekinjeni. Ruska delegacija je leta 1993 res prišla, in sicer na dan svetega Vladimirja, ki je tudi patron te kapelice, vodil pa jo je takratni minister za ekonomske odnose s tujino Sergej Glazijev. Delegacija je bila uspešna, podpisane so bile prve pogodbe in od takrat aktivno poteka gospodarsko sodelovanje med državama,« začne razlagati Simon Oblak o svojih začetnih povezavah z Rusko kapelico, kjer se je preteklo soboto, na dan svetega Vladimirja, prav tako odvila slovesnost v znak slovensko-ruskega prijateljstva, a tokrat zaradi protikoronskih ukrepov na njej ni bilo najvidnejšega ruskega političnega vrha.
Ne sovraštvo, prijateljstvo
A kako je sploh prišlo do gradnje danes Ruske ceste na Vršič in kapelice? Ko je Italija med prvo svetovno vojno prestopila na stran antante, sta si nenadoma stali nasproti z Avstro-Ogrsko. Velik problem je v tem delu Evrope predstavljala soška fronta, do katere je bilo mogoče dostopati le prek prelaza Vršič. A Slovenija je bila leta 1915 brez ljudi, ki bi lahko gradili cesto, zato je avstrijska vojska iz Galicije z vlaki pripeljala okoli 14.000 ruskih vojnih ujetnikov in jih razmestila ob Vršiški cesti od vrha do doline. Ti so razširjali takratni kolovoz za transport in potrebe avstrijske armade, pripoveduje Oblak.
Zima tistega leta je bila razmeroma mila, sneg je začel padati šele konec februarja 1916, a takrat ga je padlo toliko, da strma pobočja Mojstrovk niso več zdržala njegove teže. »Čeprav so nekateri gradbeniki opozarjali, da zaščita ni dovolj dobra, ni nihče poslušal opozoril, ujetniki, ki so bivali v barakah, kolibah ob cesti, pa so morali delati naprej po nalogu in čistiti cesto. Ponoči 8. marca se je utrgal velik snežni plaz, visok 30 metrov, in zasul ves predel od vrha Vršiča do Rjavčeve koče, pod sabo pa pokopal 170 Rusov in 40 Avstrijcev. Živih ni bilo, a sem v knjigi Vida Černeta Borovška vas zasledil, da je iz plazu po 36 urah splezal avstrijski stražar in preživel. Cesta je bila tri mesece zaprta in neprehodna, toliko snega je naneslo, zato so čakali, da je sonce stalilo sneg, da so sploh prišli do umrlih, ki jih je plaz razsul vsepovsod,« pripoveduje Oblak in doda, da se prav zato ne ve natančno, koliko žrtev je terjal plaz. Eno pokopališče 63 žrtvam se nahaja pod Rjavčevo kočo, drugo v Kranjski Gori, tretje v Trenti.
V spomin na ta tragični dogodek so ruski ujetniki zgradili leseno, s skodlami oblečeno pravoslavno kapelico. Postavljena je bila še istega leta. V Parku miru in v sami notranjosti kapelice visi danes fotografija, na kateri drug ob drugem ob njeni otvoritveni slovesnosti sedijo v prvi vrsti avstrijski vojaki, zadaj pa ruski ujetniki, ki so gradili Vršiško cesto. »Nobenega sovraštva ni med njimi. Vsi so bili v enakih pogojih in prijatelji,« čustveno reče Oblak.
Slovanska kapelica
A Slovenija in Rusija nista povezani le prek ruskih vojnih ujetnikov. Po koncu prve svetovne vojne je prišlo v Kraljevino SHS veliko ruskih emigrantov, profesorjev, doktorjev, znanstvenikov. »Vsi, ki se niso videli v navezi z boljševiki, so bežali iz Rusije,« pravi Oblak. Nekaj jih je v Sloveniji ostalo, tisti v Ljubljani so ustanovili kulturno društvo Ruska matica, del ljubljanske emigracije pa je bil tudi med ustanovitelji ljubljanske univerze, pove sogovornik. Marsikateri njihovi potomci so tu že četrta generacija.
Kako pomembna ostaja Ruska kapelica za Ruse, dokazujejo visoki ruski obiski, ki so v preteklih letih tam polagali vence. Od Vladimirja Putina, ki je ob stoletnici Ruske kapelice leta 2016 obiskal zadnjo Vladimirjevo kapelico na zahodu, in to na svoj god, do ruskega predsednika vlade Dimitrija Medvedjeva, predsednikov dume in namestnikov predsednikov dume, pa zunanjega ministra ruske cerkve Hilariona, ki se je ob osmih zjutraj ustavil pri kapelici in ob desetih že odletel na sestanek s papežem v Rim. Tako se spominja nekaterih obiskov Simon Oblak.
»Rusi ne gledajo na Rusko kapelico zgolj kot na rusko kapelico, zanje je to slovanska kapelica, del slovanske duše. Pravijo, hvala vam, Slovenci, ker ste ohranili to kapelico med Germani in Romani slovansko,« reče Simon Oblak.
Ob tako močnih besedah in njihovem pomenu postane nadaljevanje poti na Vršič vse prej kot zgolj pohod, na katerem človek občuduje okoliške gore, premaguje nadmorsko višino ali samega sebe, okuša planinske jedi v kateri od koč ob cesti. Granitne kocke na ovinkih, ki so jih pred sto in več leti polagali ruski ujetniki, ostajajo tam v spomin in opomin na neke druge, nemirne čase. Tudi betonski stebrički na serpentinah so še vedno originalni in že desetletja kljubujejo snegu, dežju, strelam, soncu. Nekateri so preživeli morijo izpred sto let.
