Poljska očitno želi na več načinov dokazovati, da ji okviri Evropske unije, ki se ji je pridružila skupaj s Slovenijo maja 2004, ne ustrezajo. Minulo soboto je segla še širše z napovedjo pravosodnega ministra Zbigniewa Ziobra, da se umika tudi iz konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini, sprejete v Carigradu leta 2011, zaradi česar se je je oprijelo poimenovanje carigrajska konvencija. Turčija jo je med 45 podpisnicami tudi prva ratificirala, do leta 2019 pa ji je sledilo še 33 drugih držav, med njimi pred petimi leti Slovenija.
Poljska se takrat ni posebej obremenjevala z zadržanostjo nekaterih vzhodnih držav do konvencije in je nasprotno od sočlanic v EU Bolgarije, Češke, Madžarske, Latvije, Litve in Slovaške, ki so ostale zgolj pri podpisu, konvencijo ratificirala takoj za Slovenijo spomladi 2015. Konvencijo je kot članica EU podpisala tudi Velika Britanija, a je bila med tistimi, ki so preprečevali Uniji, da se uresničijo nezavezujoče resolucije evropskega parlamenta o njeni ratifikaciji v imenu celotne Evropske unije.
Za ministra gre za upravičevanje homoseksualne ideologije
Poljski pravosodni minister je bil zato zdaj, ko je uradna Varšava obrnila ploščo glede konvencije, nemudoma deležen kritik iz evropskega parlamenta, glas pa je povzdignila tudi domača javnost na protestih. Še posebej sproža nezadovoljstvo njegova utemeljitev, da je konvencija »feminističen izum« in da se z njo »želi upravičiti homoseksualna ideologija«. Generalna sekretarka Sveta Evrope Hrvatica Marija Pejčinović Burić je namero Poljske označila za alarmantno, a je hkrati dodala, da je Svet Evrope pripravljen z Varšavo razčistiti morebitne nejasnosti v zvezi s konvencijo. Da Poljska krepi mračnjaškega duha preteklosti, pa je na twitterju zapisala evropska poslanka in predsedujoča stranki SD Tanja Fajon (S&D). Dodala je, da je zaskrbljujoče, ker se »Slovenija zadnje mesece vse prevečkrat pojavlja v družbi višegrajskih držav«.
Da je carigrajska konvencija prikrito orodje za dosego ciljev LGBTQ-skupin – torej drugače spolno usmerjenih in transspolnih – je stalnica njenih (desničarskih) kritikov, čeprav izrecno ne navaja istospolnih zvez. Res pa ne zadovoljuje denimo madžarskih, slovaških ali bolgarskih zahtev, da se zakonska zveza izrecno opredeli kot skupnost dveh oseb različnega spola. Ker pri njenem sestavljanju niso sodelovale države članice Sveta Evrope, ampak so jo pripravljale tako imenovane strokovne skupine, nasprotniki tudi trdijo, da so v njih prevladali lobisti LGBTQ in tako je v njej spol definiran kot družbena in ne biološka danost. Minister Ziobro je prav zato konvencijo označil kot »škodljivo«, ker med drugim zahteva od izobraževalnih ustanov, da otroke poučujejo o družbenem spolu, ki je opredeljen kot »družbeno ustvarjene vloge, vedenja, dejavnosti in lastnosti, ki v določeni družbi veljajo kot primerni za ženske in moške«. Po njegovem mnenju so reforme v zadnjih letih tudi zagotovile dovolj zaščite za ženske, zato tako sestavljena konvencija sploh ni potrebna.
Na delu je homofobija
Ziobro tako na še en sporen način nadaljuje razpravo o družinskih odnosih iz nedavne predsedniške kampanje. Takrat je kasneje znova izvoljeni predsednik Andrzej Duda, ki ga podpira vladajoča desničarska stranka Zakon in pravičnost, dejal, da je »promoviranje ideologije LGBT bolj destruktivno kot komunizem«. Vodja kabineta poljskega premierja Michal Dworczyk pa je včeraj za zasebno poljsko televizijo že miril revolt z zagotavljanjem, da ni bila sprejeta še nobena uradna odločitev glede odstopa od konvencije. Že pred njim se je odzval tiskovni predstavnik stranke Zakon in pravičnost Radoslaw Fogiel, ki je dejal, da so bili »čustveni odzivi« na ministrove besede preuranjeni.
