V programu sedanjega trojnega predsedstva svetu EU (Nemčije, Portugalske in Slovenije) ne najdem odgovora, kako naj bi reševali to zagato. Izpostavljen je sicer demokratični primanjkljaj, vendar v 38 strani programskih zamisli ne najdem odgovora na vprašanje, kako naj bi zapolnili takšno vrzel. Sam sem prepričan, da evropski politiki sicer dobro vedo, kaj je ključni razlog demokratičnega deficita, vendar iz osebne preračunljivosti o tem ne govorijo.

Pravi razlog demokratičnega deficita je brez dvoma preživeli sistem predstavniške demokracije, ki pa še vedno izpolnjuje pričakovanja prvakov političnih strank. Kako ne bi preživel, saj je ugledal luč sveta konec 18. stoletja, ko je poletel prvi toplozračni balon. V bistvu je ostal nespremenjen vse do današnjih dni. Tudi nepoznavalcu je jasno, da ob vsestranskem razvoju človeštva, ki je sledil prvemu poletu s toplozračnim balonom, sistem upravljanja države iz tistih časov ni več uporaben, še manj pa učinkovit.

Svobodno politično združevanje državljanov v politične stranke, na njem temelji predstavniška demokracija, se namreč lahko sprevrže (to se tudi dogaja) v svoje nasprotje. To se zgodi, ko politična stranka postane zasebni projekt njenega ustanovitelja oziroma prvaka stranke. V Sloveniji je takšen primer stranka SDS. Prav po zaslugi prvaka te stranke se na državnozborskih volitvah SDS skoraj vedno uvršča v sam vrh. Predstavniški sistem pa ne ločuje zasebnih od javnih političnih strank in glede na izid parlamentarnih volitev vsem političnim strankam priznava sorazmerni delež absolutne oblasti.

Prav absolutna oblast je verjetno ključni razlog, zakaj evropski politiki ne razmišljajo o tem, kako bi z orodji neposredne demokracije presegli hibe predstavniške demokracije. Prevladujoči motiv politikov je oblastni monopol političnih strank, ne pa oblast ljudstva. O ključnem problemu današnje demokracije, to je o nelegitimnosti odločanja v državah članicah in na ravni EU, evropski politiki ne govorijo. Vzpostavljanje pravne države in zagotovitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin pa je v resnici najbolj odvisno prav od stopnje legitimnosti odločitev, s katerimi so upravljane države.

Šolski primer dometa parlamentarne demokracije in nelegitimnosti izvršilne veje oblasti je sedanja hibridna vladna koalicija v Sloveniji. Poslanska skupina SMC, ki šteje trenutno osem poslancev, je temelj te koalicije, ki je v rokah SDS. Po javnomnenjskih raziskavah danes stranko SMC podpira le še peščica ljudi; tej stranki je namreč naklonjenih le še 0,3 odstotka volilcev. Stranka SMC je ostala praktično brez volilcev. Kljub temu pa ima položaj in politično moč, ki legalizira in vzdržuje hibridno koalicijo in seveda avtokratsko ravnanje Janeza Janše. Tudi to je parlamentarna demokracija.

Kaj ob takšni politični praksi prinašajo zahteve, da se delitev evropskih sredstev članicam EU pogojuje z uresničevanjem vladavine prava? Ne veliko. Brez korenitih sprememb v delovanju predstavniške demokracije ne bo pravega napredka. Demokratični primanjkljaj v procesu upravljanja članic in same EU lahko zmanjšuje in odpravlja edino legitimnost odločanja. Vendar o potrebi po legitimnosti odločanja, ki je garant napredka držav članic EU in dobrobiti evropskih državljanov, iz ust evropskih politikov nismo slišali niti ene besede. Cinik bi pripomnil, da pa tudi nihče ni predlagal, naj za potovanja začnemo spet uporabljati toplozračne balone.

Janez Krnc, Litija