Pri Hudičevem jeziku sem imela domala program, vedela sem, da bo rdeča nit romana pomen jezika. Pri Fugatu pa sem najprej imela nekaj zgodb, ki so nastajale ob različnih priložnostih, in izkazalo se je, da je njihov skupni imenovalec beg – bodisi pred smrtjo ali nevarnostjo, morda pa tudi povsem namišljen, metaforičen beg… Ob tem sem pomislila, da se begu po italijansko reče fuga, hitro pa je prišla še misel na to glasbeno obliko. Fuga ima sicer precej stroga pravila, imamo torej ekspozicijo in teme, ki se razvijajo – se zasledujejo, ponavljajo, povzemajo – iz te osnovne teme. Nekoliko manj stroga oblika tega pa je fugato.
Tudi drugi razdelki so naslovljeni po glasbenih izrazih.Ker se prva zgodba v tej zbirki, Šestdeset odstotkov, o vojni v Bosni navezuje na zadnjo v Hudičevem jeziku Alma v avgustu, se je tudi to dobro vključilo v koncept fuge; temo o vojni sem namreč potem nadaljevala tudi v zgodbi Olivija, z vojno in migracijami se ukvarjam tudi v Poti iz Damaska… Te vojne so se me precej dotaknile in sem ta prvi sklop knjige posvetila resničnim begom pred grozotami. Potem pa sledijo razdelki, kot so Divertimento, Fugato patetico in Stretta. Stretta je denimo v glasbi tisti del, v katerem je povzetek cele skladbe, tam torej nastopajo elementi in osebe iz vseh prejšnjih zgodb.
Najbrž torej ni naključje, da je zaključna zgodba poimenovana Evropa.Veliko sem razmišljala o vlogi Evrope pri vsem, kar se dogaja. Kakšno vlogo je imela pri vojni v Bosni ta stara celina, ki se v zelo metaforični zgodbi Gladina nekoliko narcisoidno zrcali v odsevu morja? Kako ta Evropa z vso svojo tradicijo in strašnim aparatom etične in filozofske prtljage še danes ne ve, kako naj ravna ob osnovnih humanitarnih vprašanjih in si pri tem nekoliko pilatovsko umiva roke?
Kje ste sicer srečali te like?Vsepovsod. Prva zgodba, ki je najbolj kruta, o muslimanski materi, ki ji je med vojno umrl sin, izhaja iz branja članka v Primorskem dnevniku o neki raziskovalki, ki zbira ostanke umrlih v Bosni, da jim sploh lahko vrne identiteto. Prizor iz moje zgodbe Pot iz Damaska, v katerem režiser za svoj film kot statiste snema resnične sirske begunce, je povzet po resničnem očitku nekemu italijanskemu režiserju.
Sklop Divertimento ima več domišljijskih zgodb. Denimo Njen glas o romunski tolmački Irini Nistor, ki je v času Ceauşescujeve diktature ljudem skrivaje tolmačila filme zahodne kinematografije, izhaja iz resničnosti. O njej je bil posnet film Chuck Norris proti komunizmu, le da sem jaz iz tega naredila nekakšen hommage filmom, ki smo jih gledali v osemdesetih. Entartete Kunst o slikarju, ki ponareja umetnine, je prav tako precej predrugačena verzija resnične zgodbe o Wolfgangu Beltracchiju, ki se je s ponarejanjem v prejšnjem stoletju res zelo dobro preživljal. To je še en dokaz, da življenje včasih prekaša domišljijo! Sklop Fugato patetico je žal posvečen meni bližnjim ljudem, ki so umrli v zadnjih letih.
Roman in zbirko kratkih zgodb ste tokrat pisali vzporedno. Še vedno, kot pred leti, trdite, da je pisanje kratke proze težje?Vsaka fabula ali tematika zahteva točno določeno formo, jezik, pristop, čas, zorni kot – najsi bo prvooseben ali denimo tretjeoseben… Kjer želiš bolj poudariti posebno atmosfero, je najbrž primernejša kratka zgodba, kjer pa se ti zdi, da bi se morda lahko razpisal in šel v neke podtone, pa je daljša oblika boljša. Še vedno se mi sicer zdi idealna – a mi to še ni uspelo – forma novele, ki je nekako med omenjenima. To me zelo zanima, a ne vem, ali bi imela taka samostojna oblika pri založnikih danes sploh posluh.
Že prej ste se v svoji literaturi ukvarjali z jezikovnimi in identitetnimi vprašanji, v zadnjih delih ste nekoliko bolj neposredno družbeno angažirani. Tudi v Ivani pred morjem, ki popisuje rodbinsko usodo, očrtate čas druge svetovne vojne.Vsaka literatura je pravzaprav angažirana, ta angažma je lahko le bolj ali manj odkrit. Ključno je, da avtorji zastavljamo vprašanja in nanje namigujemo, torej vtikamo svojim bralcem te bolhe v kožuh, da se tudi oni začnejo spraševati o določenih stvareh. Nočem pa odgovarjati. Kadar angažirana literatura postane odgovor, ne pa vprašanje, lahko začne šepati po literarni plati.
V domala vseh knjigah, tudi teh zadnjih dveh, vas spremlja morska scenografija. Kaj je na njej tako vznemirljivega?Pravzaprav ne vem, sama se nariše, vsakič lahko pomeni nekaj drugega. V Fugatu je morje pogosto sredstvo za beg, sploh v prvem delu knjige ta idilični Mediteran naenkrat postane grobnica beguncev. Pri Kamenem semenu je bil idilični kontrast bolj dramatičnemu romanesknemu dogajanju, pri Ivani pred morjem je imel pomen želje in hrepenenja… Naj si bralec vsakič sam izdela to simboliko.
V vaših delih je izrazito veliko navezav na druge umetnine, ne zgolj literarne ali filmske, ves čas smo priča dvojnosti med resničnim in neresničnim, stvari niso nikoli enopomenske. Vas kdaj skrbi, da od bralca pričakujete preveč?Povsem ploskih stvari bi me bilo precej bolj strah. Tudi sama imam rada knjige, v katerih lahko, ko jih grem ponovno brat, odkrijem spet kaj novega. Ko gre knjiga enkrat med bralce, jo lahko nekdo razume na en, nekdo drug pa na drug enoplasten način. To je že v redu, ker sta to že dve plasti. Zelo rada se poigravam z večplastnostjo, pogosto rada dodajam citate, ki jih morda le malokdo odkrije. Ampak če kdo jih, si mislim – bravo!
