Skupina prostovoljcev je marljivo obirala višnje, napovedan dež je namreč grozil, da bo zrel pridelek zgnil na drevesih. Pred tem je posest na južnih obronkih Pohorja gostila skupino dolgotrajno brezposelnih iz Ljubljane, v okviru socialnega projekta Kmetija – prostor raznolikosti. »Najprej smo se učili, kako se pravilno drži motiko,« gre Borisu Uranjeku še danes na smeh. »Ampak nazadnje smo uspešno posipavali krompir. In tudi v prihodnjih dneh bomo potrebovali pomoč, saj že dozoreva ribez.«
Če se kmetija imenuje Pri Baronu, človek pomisli na plemstvo. Ime turistične kmetije na Planici nad Framom je zavajajoče. Gospodar ni modre krvi. »V času Avstro-Ogrske je v Framu živel gospod Baron. V tistem času je to bil bogat kraj, tukaj so pridelali prvo bučno olje na svetu. In v Framu je bila tudi posojilnica, pri kateri si je Baron sposodil denar za nakup te kmetije in še sosedove,« pripoveduje Uranjek. »Z odplačevanjem posojila je imel zmeraj težave, pa tudi moških potomcev ni imel, zato se priimek ni ohranil. Za njim smo na kmetijo prišli Uranjekovi, vzdevek Baron je ostal.«
Idilično je zlizan, vendar najbolj primeren opis Planice nad Framom. Nedotaknjeno okolje, čudoviti razgledi, sveži zrak, mir in vrhunska kulinarika. Nebesa na Pohorju. Zaselek 32 hiš in 105 duš, ki živijo na planoti na 700 metrih nadmorske višine, je že dolgo priljubljeno podeželsko pribežališče za dobrojedce, prav po zaslugi Uranjekovih in sosednje družine Štern, ki je kmetijo Pri Kovačniku odprla turistom že leta 1981. Pohorski družini gojita zdrav konkurenčni odnos, v katerem si sosedje niso zgolj tekmeci. Gostom turističnih sob Pri Kovačniku – ti so letos večinsko domači – denimo enkrat na teden pripravijo obroke sosedje Uranjekovi.
Kokoš na vrhu lestvice
Boris in Mihelca Uranjek sta diplomirana agronoma, kmetija je ekološki certifikat pridobila že leta 1999, med prvimi v Sloveniji. Posebnost kmetije Pri Baronu je permakulturni način kmetovanja. Na vrtu zelenjava raste na visokih s slamo zastrtih gredah. »Permakultura je nadgradnja ekološke pridelave, pri njej še več pozornosti posvečaš sožitju rastlin, živali, zemlje, podnebja, poslopij in ljudi. Vrt mora biti čim bližje kmetiji, race jedo polže, na vrtu je hotel za žuželke, rastline so si dobri sosedje; ene rastline privabljajo koristne žuželke, druge dajejo boljši okus, med seboj si pomagajo,« ubesedi permakulturno prakso. Med domačimi živalmi imajo krškopoljskega pujsa, tudi govedo je avtohtono, slovensko cikasto. Žival na vrhu permakulturne lestvice je kokoš. »Veliko da in veliko naredi. Na vsaki kmetiji bi morale biti kokoši,« je prepričan Uranjek, ki je zaradi izobraževalnih programov in njihovega povezovanja s kulinariko leta 2014 prejel priznanje za inovativnega kmeta.
Luštrek naj bi privabil moške
Paša za oči je njihov zeliščni vrt, v katerem raste več kot 70 različnih zdravilnih zelišč, iz katerih pridelujejo čaje, začimbe, likerje in druge zvarke. »Oba imava zelo rada rastline, morda imamo zato že vsega nekoliko preveč,« se hahlja. »Veste, zakaj so luštreku nekoč rekli magi? Ker so ljudje verjeli, da ima magično moč. Ženske so se z njim mazilile v prepričanju, da bo vonj privabil moškega. Kar mi nikakor ne gre v glavo, ker če si luštrek razmažeš po koži, smrdiš kot…«
Permakulturno kmetovanje terja celega kmeta. Če obenem izvajaš še dopolnilno turistično dejavnost, hitro trčiš ob svoje zmogljivosti. Domačija potrebuje več pridnih rok, pa čeprav na njej danes delajo tri generacije. »Potrebovali bi nekoga, ki je bil pripravljen delati vse: na zemlji, v kuhinji in v strežbi. Takšnega kadra pa je pri nas premalo,« ugotavlja Uranjek.
