Dejansko tega nisem videl sam, ampak so mi povedali. Bil sem šokiran in ni mi bilo vseeno.
Hoteli so vas pokopati. Ste si morebiti tudi zato na neki način očitali, da ste prometno nesrečo preživeli, oče in brat pa sta umrla?Takrat sem si želel, da bi umrl jaz in bi onadva preživela. Preveč sem ju imel rad in ta ljubezen je bila neizmerna.
Oživljali so vas dvakrat. Se tega še spomnite, ste morebiti doživeli kakšno zunajtelesno izkušnjo?Imel sem zelo malo možnosti, da preživim. Pravijo, da so v bolnišnici čakali, da še jaz umrem in nato pogrebni zavod iz Velenja vse tri prepelje domov. Hvala bogu se to ni zgodilo. Tega, da so me oživljali, se ne spomnim, vem zgolj po pripovedovanju, me je pa to nedvomno zaznamovalo do danes. Predvsem v smislu, da občutim človeka in vem, ali je dober ali slab. S slabimi si ne želim pogovorov, vendar se jim žal v vsakdanjem življenju težko izognem.
Je bilo tako travmatični dogodek težko predelati in kolikor toliko normalno živeti naprej?Bilo je zahtevno. Do lani, ko mi je uspelo vse pustiti za sabo. Ko o tem govorim, se kar stresem. Nesreča se je zgodila leta 2007 in ves ta čas sem imel nekje globoko v sebi občutek, da sem za nesrečo krivil očeta, tako sebi kot očetu pa nisem mogel oprostiti.
Ste se tudi zato odločili, da prehodite znano romarsko pot v španski kraj Santiago de Compostela?Res je, prehodil sem jo zaradi očeta, brata, mame in tudi sebe.
Kaj vse vam je rojilo po glavi med 1000-kilometrsko hojo, naredili ste kar dva milijona korakov?Sam sem startal od doma in sam sem prišel domov. Nisem hotel imeti spremljevalca. Ko sem prišel v Španijo, sem videl, da se vsi te poti lotevajo v skupini. Toda jaz sem si hotel prečistiti glavo in vedel sem, da to lahko storim le, če bom sam. To mi je dalo ogromno energije. Tam sem ves čas razmišljal, se pogovarjal s svojimi mislimi. Pot ni bila lahka, saj je do oceana poleg mesta Fisterra trajala 21 dni. Ko sem prišel do Santiaga de Compostela, pa se je zgodila čarobnost. Takoj sem se usedel ob zid in občudoval cilj – katedralo. Dojel sem, da je smrt neizogibna, le da eni umrejo prej, drugi kasneje. Prej nisem verjel v usodo, danes pa vem, da je vse zapisano, tudi smrt.
To je izkušnja, ki posameznika korenito spremeni. Bi jo priporočili vsem?Prej sem se jezil za vsako malenkost in se temu ustrezno odzival. Danes sem miren. Seveda bi to izkušnjo priporočil vsem, vendar ljudem svetujem, da se tja odpravijo sami. Na tak način spoznaš samega sebe, kakšen dejansko si.
Bili ste na skrajnem robu preživetja. Ste tudi vi tedaj dojeli, kako močni smo ljudje, da lahko premagamo vso bolečino in trpljenje?Če ob sebi nimamo nikogar, ki nas dvigne, je to res žalostno. Sam sem imel ob sebi nedavno preminulo mamo, ki me je dvignila s tal. Kljub posledicam nesreče sem tako naredil tudi višjo gradbeno šolo. Če ne bi bilo moje mame, verjetno še srednje šole ne bi končal. Bila mi je vse. Ona je bila tista, ki mi je dajala dodatno energijo. Pa čeprav je tudi ona imela vse od nesreče naprej težave.
Do nesreče je prišlo zaradi previsoke hitrosti, ker se je povzročitelju mudilo na letališče. Mu danes lahko odpustite?Sem mu že odpustil. Rad bi se tudi srečal z njim. Bil sem pri njegovih starših v Splitu, do njih sem prišel v miru, da bi ga spoznal in mu rekel, da ga imam rad. Če imaš nekoga rad, to zame pomeni vse.
Torej se po nesreči nista ne videla ne pogovorila?Žal ne. Ko se je zgodila nesreča, je fant prišel do mojega strica, a ga je nekdo odgnal. Nato je hotel še enkrat do mene v bolnišnico, a se je zgodilo podobno. Takšna je bila usoda.
Ljudem pravite, uživajte v življenju, ker je zgolj eno in vredno največ. Zdi se mi, da nas večina to pozablja.Najbrž res veliko ljudi pozablja, kak dar je samo življenje in kaj pomeni živeti. Sam nesreče, kot sem jo doživel, ne privoščim nikomur. Toda ko sem se zbudil iz kome in so me dvignili, sem spoznal, da je življenje en velik dar. Tega tudi sam pred nesrečo nisem vedel. Moje življenje se je v veliki meri vrtelo le okoli žoge in nogometa. Očitno se nam mora nekaj zgoditi, da dojamemo, da je življenje tudi še kaj več. In takrat spoznavaš vrednote, kot so ljubezen, poštenje, pravica. Sam se v življenju že pred nesrečo nisem zlagal, zdaj se pa sploh ne morem, ker bi me to preprosto sesulo.
V Sloveniji je ljudi, ki so doživeli izkušnjo, podobno vaši, preveč. Je to zdaj vaše novo poslanstvo, ljudem pridigati in jih ozaveščati, da hitrost in tudi alkohol ne sodita za volan?Res je to postalo moje poslanstvo, začutil sem ga skozi številne izobraževalne delavnice zavoda Varna pot, ki jih izvajamo po šolah. Če me je le eden izmed učencev slišal in začel razmišljati drugače, sem naredil veliko. Ljudem se ves čas mudi z avtom. Ne obsojam jih, toda hitra vožnja je zame igra z življenjem, saj je tveganje veliko.
Sam sem se šele ob obisku rehabilitacijskega inštituta Soča zavedel, koliko mladih je zaradi posledic prometne nesreče na invalidskem vozičku in koliko jih ima poškodbe možganov. Bi morali vse povzročitelje peljati na obisk Soče, da bi dojeli resnost problema?Če hitro pomislim, bi rekel da, po drugi strani pa se mi zdi prav, da ne, saj bi bilo to težko za marsikaterega bolnika in svojce. Prav pa bi bilo, da bi vsak, ki opravi vozniški izpit, spoznal posledice nesreč tudi skozi naše zgodbe in videl, da obstajamo, smo realni. Prepričan sem, da bi to imelo večji učinek kot samo govorjenje o prehitri vožnji. Zase vem, da še nisem končal svojega poslanstva. Ko sta umrla brat in oče, je bila naloga mame, da me je spravila na noge in mi odprla vrata. Danes sem normalen človek. Lahko vidim, lahko slišim. Ljudje praviloma ne vedo, kaj pomeni resna poškodba. To ni zvin gležnja ali zlom roke. Poškodovan si tedaj, ko končaš v bolnišnici ali rehabilitacijskem centru in začneš življenje ponovno iz nič.
Se z žrtvami sestajate, jih bodrite, tečejo tudi solze?Kar tako ne morem jokati. Prvič sem se resno zjokal in bil ves dan oblit s solzami, ko sem izvedel za smrt očeta in brata, nazadnje pa sem jokal maja, ko mi je za rakom umrla mama. Na neki način sem srečen, ker ne trpi več, po drugi pa žalosten, ker je ni več z mano. Odšla je, vendar ohranjam stik z njo in drugimi. Spoznal sem, da se moram o nesreči pogovarjati, dati to iz sebe, mama pa tega ni počela in je zato zbolela. Zato so psihologi, delavnice v zavodu in neformalna druženja z ljudmi s podobno izkušnjo tako pomembni. Mene je moje poslanstvo oživilo, romarska pot pa me je neizmerno pomirila.
Kaj je danes vaš smisel življenja?Narava. Pred nesrečo mi za naravo ni bilo mar. Ko pa grem danes v naravo, bi jo lahko opazoval ves dan. Narava mi pomeni vse. Podobno kot tudi res iskreni ljudje, v družbi katerih se prijetno počutim.
Pred nesrečo ste bili zagrizen nogometaš, zdaj pa je zdravje pred nogometom.Po nesreči sem začel znova trenirati nogomet, ampak žoge nisem smel udarjati z glavo, saj sem imel na dveh mestih poškodovano lobanjo. Ko sem jo enkrat udaril z glavo, me je močno zabolelo in se mi je vrtelo. Prej sem se ves čas bodril, Dario, uspelo ti bo v nogometu, potem pa sem dojel, da je zdravje pomembnejše od nogometa. Če nimaš zdravja, nimaš ničesar.
Kako drugačni ste danes, kot ste bili pred nesrečo? Kaj je za vas najpomembnejše?Dario pred 16. letom je zgodovina. Danes sem drugačen. Veliko se je na meni spremenilo in veliko se še bo. Prej bi dal vse za nogometno žogo, kjer koli sem že bil, sem jo brcal. Nogomet je bil trdno na prvem mestu, zanj bi naredil vse. Danes je zame na prvem mestu zdravje. Z zdravjem vidim, z zdravjem hodim. Sam po nesreči nisem mogel hoditi, bil sem kot rastlina. Mama mi je zadnji dan pred smrtjo rekla, Dario, glavo gor. Ko se zjutraj zbudim, imam te besede ves čas v mislih in grem naprej. Slabe in dobre stvari so seveda del življenja, toda vedno je treba nositi glavo pokonci. Ko se pogovarjam z ljudmi, ki nimajo enakega mišljenja, kot ga imam jaz, me to ne vrže iz tira. Rad slišim še kakšno drugo mnenje.
In sreča, ste srečni?Sem srečen. Pred smrtjo mame sem imel osebo, ki me je imela rada, zdaj pa sem srečen, ker vem, da imam nad sabo tri angele, s katerimi sem drugače povezan. Ko sem bil na poti čisto sam, sem večkrat pogledal v nebo in uzrl očeta, brata, zdaj tudi mamo. Od takrat še bolj verjamem, da je nekdo nad nami in da nisem sam. Energijo, da sem prehodil vso pot v 21 dneh, so mi dajali vsi trije, vsak na svoj način.
Pred časom mi je kolega dejal, da se je naučil, da se vsako jutro, ko se zbudi, zahvali, da ima pred sabo nov dan. Zdi se enostavno, a žal ni…Res je, ni enostavno, a sam ravnam podobno. Ko se zjutraj zbudim in spravim na noge, se najprej zahvalim, da sem tukaj, živ in zdrav, nato vsem trem očetu, bratu, mami in tudi tistemu, ki je nekaj več in je nad nami. Skozi dan me spremljajo mamine besede, Dario, glavo gor, in ponosno grem naprej v nove vsakdanje izzive.
