Kdor bi prebral samo ta prispevek o potrebnem ideološkem povratku jedrske energije uglednega profesorja ekonomije na ekonomski fakulteti v Ljubljani, ki je bil nekaj dni pri Janezu Janši pri sestavljanju neke prejšnje vlade celo nominiran za ministra za razvoj, bi samo iz tega prispevka lahko povsem zmotno sodil o profesorju.
Profesor Damijan je skupaj še z enim drugim profesorjem ekonomske fakultete strokovnjak širokega obzorja, ki ne stlači svojih pogledov in političnih predlogov v nekaj stereotipnih idej. Njemu je pomembna tudi ohranitev delovnih mest v industriji, podjetništvu, v kmetijstvu in gospodarski infrastrukturi, medtem ko je večina profesorjev EF skandirala za prodajo Fotone, letališča Brnik, Mercatorja, Gorenja in bi bila pripravljena zagovarjati prodajo Krke, Luke Koper, bolnišnic, avtocest, šolskega sistema, železnic in daljnovodov mednarodnim koncernom za prgišče dolarjev in evrov. Zdaj ko v prodanih podjetjih množično mečejo delavce na cesto, pa so ti profesorji tiho.
Damijan se je pred krizo s pandemijo izrekel za nekonvencionalno proračunsko politiko Slovenije in Evropske unije, ki naj v krizi investirata in poživita gospodarsko aktivnost. Zdaj pa je nenadoma razglasil, da vidi rešitev v jedrski energiji in drugem bloku JEK. In obsoja »dve desetletji eksperimentiranja z obnovljivimi viri vode in vetra«, kakor da ne bi bila ravno v tem obdobju glavna investicija v TEŠ 6. In kakor da ne bi jedrski lobi v Sloveniji s svojimi lovkami v zaporednih vladah in najbolje financiranih nevladnih organizacijah uspešno preprečil gradnje tretje in vseh nadaljnjih vetrnic, medtem ko jih sosednje države gradijo v stotinah. De facto ukinitev subvencioniranja sončnih panelov, najcenejšega vira decentralizirane oskrbe z električnim tokom v gospodinjstvih, je prav tako uspeh in zasluga političnega krila jedrskega lobija.
To, kar on imenuje »demonizacija jedrske energije v zahodnih državah«, je v resnici razsvetljenstvo na področju energetskega sistema. V ozadju pa je šlo za ohranjanje represivnega načina vladanja in javnega gospodarjenja, ki bo pustilo prihodnjim generacijam strahovito okoljsko opustošenje in megatoksično izrabljeno jedrsko gorivo. Prebivalci Slovenije so bili vsa leta kljub intenzivni in z javnimi elektrogospodarskimi milijoni plačani propagandi v korist jedrske energije v večini nenaklonjeni jedrskim elektrarnam. Niso pozabljali Fukušime in Černobila.
Slovenska vladna politika je rada razglašala, da se pridružuje jedrnim evropskim državam, ki vse po vrsti opuščajo jedrsko energijo, njena interna energetska logika pa je bila zasidrana nekje med nekdanjimi vazalnimi Stalinovimi režimi, ki so se ohranili v preobleki članic EU. Vsi predsedniki slovenskih vlad po Peterletu so bili bolj ali manj nerodni zagovorniki jedrske energije. Najbolj neroden pa je bil Šarec, ki se je celo pustil fotografirati v komandni sobi NEK, kako pritiska na gumb, potem pa je nejevoljno odgovoril, da je šlo samo za trenažno komandno sobo.
Profesor Damijan želi tej zmedi narediti konec, vendar navaja zgolj lobistične politične vire, Nuclear Energy Agency (NEA), evropsko komisijo in obe vladi, Šarčevo in Janševo. Brez vsakršne znanstvene ali konkretne strokovne navedbe. Pri tem pa izhajajo na najbolj uglednih univerzah, žal ne v Sloveniji, nove knjige. Lahko bi se ozrl na eno najnovejših, Plutonij: Kako so sanje o jedrskem gorivu postale nočna mora Franka von Hippela z univerze Princeton. V njej med nadvse neugodnimi podrobnostmi na strani 133 preberemo, da je ameriška uprava za jedrsko energijo (NRC) iztrošeno gorivo, suho hranjeno na sedežu prvih treh ustavljenih jedrskih elektrarn, pregledovala vsakih 14 let. Ker ni ugotovila pomembne degradacije, je preglede posod oziroma kanistrov razpotegnila na 60 let, potem pa na vsakih 100 let.
Zdaj pa vprašanje Damijanu, ki je navdušen nad jedrsko energijo in navdušuje še druge: kakšna pa je doba, ko bo mogoče te inšpekcije ustaviti in ukiniti? In kaj bo, ko se bo bodoča družba po hudih neredih ali vojnah nekega dne sesula vase? Kdo bo takrat zagotavljal te inšpekcije in prepakiranje iz rjavečih posod v nove? In kdo bo zaradi tega trpel? Kdo bo to plačal?
Leo Šešerko, Ljubljana
