Vrt ob Plečnikovi hiši je v nasprotju z njegovimi ureditvami začel po letu 1921 nastajati spontano. Sega v obdobje oblikovanja vrtov na praškem gradu, a časovno pred druge arhitektove ureditve zunanjih prostorov, pojasnjuje krajinska arhitektka Darja Pergovnik iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Zasnova Plečnikovega vrta je v skladu z njegovo hišo manj izrazita kot vsi drugi avtorjevi kasnejši projekti. Najpomembnejši element v Plečnikovem vrtu predstavlja vegetacija. Zelenje je bilo zasajeno postopoma, še pojasnjuje sogovornica.
Ena najstarejših rastlin na Plečnikovem vrtu je divja trta, s katero je obraščena hiša in je postala njena znamenitost. Močno razraščena je bila že za časa življenja arhitekta, pri čemer je sam v vhodno verando in zimski vrt na južni strani vrta posadil tudi vinsko trto. Tej je v delu strehe verande celo namenil odprtino, ki ji je omogočala rast na prosto. Farmacevtka Emilija Fon iz Kostanjevice na Krki je arhitektu priskrbela več rastlin za njegov vrt, med njimi tudi trto. Največ pa mu jih je prinesel mestni vrtnar Anton Lap.
Od drevoreda do zelišč
Plečnik se je vrtu, ki ga je oblikoval in spreminjal skozi leta, veliko posvečal. Zanj je predstavljal prostor občudovanja, čeprav ga ni ambiciozno zastavil. Kot opisuje Darja Pergovnik, je razdeljen v štiri programske sklope, na njem pa rastejo vse od grmovnic do visokih, sadnih in nižjih dreves, okrasnega rastlinja in zelenjave. Po razrasti izstopajo magnolija, gledičija in ginko. Na travnem delu je postavljen čebelnjak. »Vrt tudi ni bil ograjen, fizično in vidno je prehajal na sosednje vrtove. Opečna ograja z lapidarijem s stebri in balustri ob južni strani vrta je bila postavljena leta 1991,« o prostoru še pripoveduje Darja Pergovnik. Kot dodaja, je na Plečnikovem vrtu med oblikami prostorskega reda mogoče slediti organskim in geometrijskim vzorcem. V vrtu si je arhitekt naredil še skalnjak, kjer je posadil različne gorske in nižinske rastline. Pri njem so rasli tudi rožmarin, vrtnice, potonike, pelin, jasmin, španski bezeg, turški nageljni in drugo. Na od hiše oddaljeni zahodni meji je dal zasaditi drevored brez, ki so ga v 90. letih zaradi starostnega propadanja dreves in nove stanovanjske gradnje postopoma odstranili. Vendar so ga v času rekonstrukcije njegove hiše in vrta ponovno zasadili. Tako kot v hiši pa so tudi na vrtu prefabricirani gradbeni elementi, prototipi elementov iz drugih arhitektovih objektov in stari kamniti fragmenti. Na tak način je Plečnikov vrt mogoče razumeti tudi kot njegov prostor ustvarjanja, premišljevanja in preizkušanja razmerij med naravno in grajeno krajino.
Del so zelenjavne grede
Ko je Plečnik leta 1957 umrl, sta hiša in z njo vrt prešla v upravljanje nečaka Karla Matkoviča. Dediči so jo nato leta 1970 prodali mestu Ljubljana, ki je v njej dve leti kasneje uredilo muzej. Vrt je danes del spomina na Plečnikovo življenje in delo. Je pa v svojem dolgem obstoju zanj skrbelo več vzdrževalcev in obdelovalcev. Med letoma 2013 in 2015 so ga prenovili s težnjo poustvariti Plečnikovo arhitekturno in zasaditveno zasnovo.
Del današnjega Plečnikovega vrta so tudi zelenjavne grede, ki jih obdelujejo posamezniki. Med njimi je Dragica Čadež, ki pravi, da je »prostor enkraten, saj je prava oaza sredi naselja. Človek ima tu občutek, da ga je treba vzdrževati v tradicionalnem smislu in kot nekakšen eksperiment.« Sama se je za letos odločila, da na njem obdeluje to, kar ji najbolje uspeva. To je paradižnik. Pravi, da je na Plečnikovem vrtu zanj pravi paradiž.
