Slovenci imamo radi kulturo. Ampak je včasih ne razumemo, pravijo strankarski poznavalci kulture. Američani imajo radi Evrovizijo, ampak je tudi včasih ne razumejo. ‘Včasih’ je morda odveč. Jasno – niso (še) del zgodbe, jih pa to ni ustavilo, da bi o evrovizijskem tekmovanju posneli lahkotno komedijo, ki naj bi bila v prvem planu parodija. Da, prav ste prebrali, Američani so se spravili parodirati parodijo. Parodirati šov, ki v ospredje namesto glasbe postavlja spektakel. Cirkus stare celine, začinjen s politiko, generičnim popom, čudaškimi koreografijami in še bolj čudaškimi kostumi. Šov, ki nam je dal finske metalske pošasti, latvijske pirate in ruske babice. Evrovizijo, ki nam je dala Celine Dion, pa tudi Lorde. Šov, ki so mu Srbi dali Marijo Šerifović in Željka Joksimovića, mi pa dvakrat Darjo Švajger ter Zalo in Gašperja, ki sta nato raje postala petkova kolesarja. Pa, kaj jima je bilo tega treba? Ne, Evrovizija res ni klasično glasbeno tekmovanje, a Američani seveda vejo, kaj se dobro prodaja. Američani vejo, da se kič, teater in ognjemet prodajajo zelo dobro. Tako kot Slovenci vemo, kaj nam je všeč in tisto radi beremo, gledamo in poslušamo.

Film v režiji Davida Dobkina, filmarja, ki nam je dal Polnočni obračun (2003), Freda Božička (2007), Zamenjavo (2011) ter povsem okej Lovce na družice (2005) in Sodnika (2014), izstopa, ker med igralsko zasedbo tičijo Rachel McAdams, Demi Lovato, Will Ferrell in Pierce Brosnan. Okej, verjetno je nekaj tudi na tem, da Netflix poletni film že nekaj mesecev pridno izpostavlja v menijih. Morda na pobudo kakšnih poznavalcev iz politike. To še preverjamo. Skratka, Brosnan je po Mamma Mii! (2008) in nadaljevanju Spet začenja se (2018) bondovska leta dokončno pustil za sabo in se prepustil radostim slabo ubranega petja. Če je lahko fušal na morju, če lahko Madonna, zakaj pa ne bi on še enkrat v filmu o Evroviziji? Važno, da je iz srca in za ljudi. »Lars! Nehaj se smešiti,« v uvodnem prizoru izpod brade pravi svojemu sinu, ki pleše na Abbo. Pierce sicer rad poje, a ve, toda Lars ne posluša. A oddahnite si: Irec z ameriškim državljanstvom resda znova igra v glasbeni nagajivki, a so mu tokrat na srečo namenili vlogo Ericka Erickssonga, 'najlepšega moškega na Islandiji', medtem ko namesto njega malo manj zafuša Ferrell, čast obeh pa rešuje McAdamsova, ki je Sigrit Ericksdottir.

In ker Američani vedo, da nič ne pride samo od sebe, malo kopirajo in malo klovnirajo. Na odru je med vsemi glasbeniki glavni frajer ruski gej, ker pač Rusija in LGBT pravice. Na Islandiji, od koder prihajata glavna junaka, je glavni antijunak bankir, ker pač Islandci in bančne sanacije. Evrovizija pa poteka na Škotskem, saj so v filmski verziji aktualni zmagovalci z Otoka, ker pač Britanci in Evrovizija. Ker pač – Evropa po ameriško. ‘Po ameriško’ je morda odveč, peticija za glasbeni Brexit pa se že piše. In seveda v kadrih ne manjka pravih evrovizijskih obrazov: tu so ekspresivni Portugalec Salvador Sobral, francoski kralj Bilal Hassani, švedska zmagovalka Loreen, Norvežan z lepo angleščino in lepšo violino Aleksander Ribak, Ukrajinka Džamala in avstrijska Conchita Wurst. Schnellkurs za ameriško publiko in nostaglija za Evropejce. Pravzaprav manjkajo samo še kakšni Modrijani ali kakšen DJ Ötzi, pa bi bil potem tale evrospektakel zagotovo razprodan. Več mesecev vnaprej.

In če je ima slovenska kultura svojo priložnost po karanteni, saj so ljudje sedaj lačni dobrih kulturnih prireditev, je imel Netflix svojo med njo. A medtem ko naša kulturna scena leži pred ministrstvom, je Netflix po vrednosti delnic prehitel Disney. Da, tisti, kaj je to varstvo konkurence, megalomanski Disney. In naj še kdo reče, da kultura ne more preživeti na trgu. No, vsaj tista prava. In kot Slovenci vemo, da je slovenska kultura naše bogastvo, ki ga moramo skrbno varovati in včasih – ampak res samo včasih – tudi finančno podpirati, Netflix ve, kaj ponuditi svojemu občinstvu. In Netflix prav tako ve, da to ne sme iti na škodo tistih, ki si resnično zaslužijo podporo in priznanje, torej ne na škodo vojske in tistih, ki jih ljudje zares sprejemajo. Zato namesto nun, ki pojejo, pretočni gigant ponuja Nuno bojevnico, namesto Grete Thunberg Zaca Efrona in namesto romantike poljski mehki pornič 365 dni. Kultura vendar ni namenjena izživljanju sanj, ampak ljudem. In takšna je tudi glasbena komedija Evrovizija: Pripoved o Fire Sagi. Solidna, predvidljiva, nedeljska, nezamorjena, ljudska. Bolj kot intelektualna je sentimentalna. Parodija, ki sicer karikira in ironizira, a se vselej norčuje in žali okusno. Ne premalo, ne preveč – ravno prav. Ne prestopa mej, ni kot Zlatko. Ni avtonomna, ampak tržna, torej ni za sanjače, ampak garače. In brez srečnega konca kajpak ne gre. Zato v šentflorjanskem mestecu Húsavík pred odjavno špico namesto evrovizijske balade slišimo staro dobro Ti, ti, ti, ti – opla – Ja, ja, ding dong!