Skratka, Janez Janša nima dobrih šal. Še največ je tistih na njegovo bivanje v zaporu Dob. Prva je ta, da se Janez pelje po avtocesti nazaj v zapor in ga ustavi nadzornik na bivši cestninski postaji. »Gospod Janša, vi pa nimate vinjete?« Janez ustreli kot iz topa: »To so samo vaše domneve.«
Druga: Ali veš, da Janez ni več na hladnem? Kako to? A ni zaprt za dve leti? Je, le na Dobu so danes pričeli s kurilno sezono.
In tretja: Dobili smo obvestilo od zapornikov z Doba. Njihovo sporočilo se glasi: Janša je res nedolžen.
Ko si enkrat v politiki, si težko nedolžen. Tako ali drugače si kontaminiran. Prepojen in prežet z vsem, kar ljudstvu smrdi. Prelomljene obljube, izigrane zaveze, okoriščanje, sumljivi posli, čudno kadrovanje, sum o zlorabah položajev, despotizem, narcisoidnost, agresija, laži, blatenje in totalna izguba kompasa. To je res neverjetno, kako vsi po vrsti izgubijo kompas. Dobijo neko svojo agendo, svoj kurz, svojo smer, ki gre v popolnoma kontra smer od pričakovanj. Ker se torej politiki, oblastniki in voditelji ne bodo spremenili, je čas, da se spremenimo mi, državljani. Mi moramo spremeniti svoje poglede in izostriti daljnoglede. Nič več gledanje pod prste in zgražanje, temveč iskanje pozitivnih točk. Torej, dajmo Janeza Janšo pogledati s tiste pozitivne plati. Poiščimo dobre lastnosti in njegova dobra dela. Odrinimo za trenutek kritično presojo na stran in se prelevimo v običajne gledalce Nove24TV ali bralce spletnih trolov. Pojdimo v kožo nekoga, ki se je recimo rodil šele 12. marca tega leta in nima pojma o zgodovini.
Oziroma zgodovina se začne v soboto, 14. marca. In ta zgodovina je impresivna. Janez Janša je superjunak. Najprej se je spopadel s koronavirusom in v najkrajšem možnem času nabavil zaščitno opremo, taktično omejil svobodo in nas odrezal od sveta. Star recept za vladanje je preprost: zmešaj med seboj prestrašeno ljudstvo, izredne razmere in malo laži, pa ti bodo jedli iz roke. Za nagrado pa deželo še prelepi s plakati in se zahvali ljudstvu.
Potem napišeš nekaj strateških dokumentov. Eni so kratki tviti, drugi pa že na ravni romanov. Vojna z mediji pa remake delo. Namesto da bi v tej basni videli vso zlaganost medijskega polja pri nas, smo v njej videli neke Janševe težave. Jok, dragi moji, težave so pri nas. Ne znamo gledati iz pravega zornega kota, ker so nam oblastniki prej zatlačili prazno slamo v glave. Nas propagandno zasvojili in uničili. Ravno zato je dobil naš superjunak priznanje v svetu, da je pravi borec proti komunizmu. Največji borec, ki je tudi zadnji teden v Bruslju dokazal, da je junak, ki ne bo pokleknil pred nekimi kvazi evropskimi hegemoni. Pred tistimi, ki si ne upajo priznati, da so ujetniki kulturnega marksizma. Ujetniki neke multikulturnosti. Malo morgen, dragi moji evropski zajedalci. Odprite že enkrat oči in preberite, kaj smo vam poslali v naših depešah. Komunizem je še kako živ. Še kako dejaven. Mi se res delamo, kot da komunizma ni več, ampak komunizem je še kako globoko usidran v nas. Leži v naši podzavesti. Prejšnji režim nam je naredil lobotomijo in nas za veke vekomaj prisesal na svoj komunistični manifest. Za nas tudi razni goli otoki niso rešitev.
Rešitev je, da spregledamo. Da razumemo tvite o Srebrenici in kolesarjih. Da razumemo metafore o zaprtih kuvertah. Da razumemo grožnjo medijev, ki ne marajo superjunaka. Ne grožnje, to so že napadi. Napadi na lik in delo našega junaka. Izkrivljanje njegove podobe. Res nagnusno. Da razumemo borbo s tujimi novinarji, zdravstveno organizacijo in nevladnimi izkoriščevalci, ki so samo podaljšane lovke gospoda Sorosa. In na koncu priznamo svojo zmoto ter dahnemo: Janez Janša, hvala ti. Hvala za vse, kar si za nas naredil v štirih mesecih.
Pred nami ni počitka. Četudi gremo na dopust, moramo ostati budni. Prejšnji teden so nam rumeni jopiči sporočili, kaj je prava taktika. Pomešati se med druge in beležiti. Prepoznavati javne uslužbence, ki protestirajo. Naša naloga na dopustu je preprosta: poslušajmo, kaj se ljudje pogovarjajo. Vse si zabeležite in priskrbite dokazni material. Posnetke, zvočne zapise in fotografije. Posebej pa bodite pozorni na šale. Na vice, ki si jih ljudje pripovedujejo čisto potihem. Vice, v katerih udrihajo čez oblast in Janeza. To je rakava rana. To je novi virus, ki ga je treba zatreti. Nosilce pa kaznovati. Za spomin in opomin. Pa da potem vidimo, kdo bo v zaporu res nedolžen…
