Mnenje o dogajanju mi pomagajo ustvariti mediji, pisma kritikov in napadi nanje. Prepričali so me, da je politika pustila (še pušča) domove na cedilu z odločitvijo, da se vsi, razen najtežjih bolnikov, zdravijo kar tam kljub kadrovskim in strokovnim omejitvam. Gantar še naprej ponavlja o striktnem ločevanje zdravih od obolelih, pa marsikje to ni izvedljivo. Prepričali so me tudi, da obstajajo seznami oskrbovancev, ki niso »primerni« za bolnišnično zdravljenje, nadeli so jim zlovešče ime »seznami odpisanih«. Predvidevam, da so seznami podprti s strokovnimi kriteriji, vprašljivo pa se mi zdi, če se dajo izpolniti na hitro (tri minute) in brez pacientov.

Hvalimo zdravnike in zdravstveno ter drugo osebje za požrtvovalnost, tudi ministrstvo za zdravje in strokovna ekipa sta se trudila po svojih močeh in z najboljšimi nameni, bali so se črnega scenarija. A ko v stresnih razmerah planiramo možne rešitve za naprej, namesto da bi se sproti prilagajali dejanskemu stanju (prazne postelje na intenzivnih oddelkih), lahko »pretiravamo«, iščemo bližnjice in delamo napačne (tudi nezakonite) poteze. Če drži, da so odločali o zdravstveni usodi oskrbovancev brez njihove vednosti in soglasja ali vednosti in soglasja njihovih svojcev, so kršili zakon o pacientovih pravicah. So lahko neugodne razmere v času epidemije opravičilo? Prav bi bilo, da bi vsi odgovorni morebitne napake priznali, a do zdaj ugotavljam le samohvalo, izgovore in prst, uperjen v drugega:

– Vsi oskrbovanci, ki so potrebovali bolnišnično zdravljenje, so do njega prišli. Morda drži, upam, vendar ali lahko to trdijo brez analiz?

– Kljub epidemiji je umrlo manj ljudi, starih nad 65 let, kot v enakem obdobju lani. Drži, morda pa bi jih ob drugačnem ukrepanju umrlo letos še manj.

– Pogosto bolnik ne želi v bolnišnico. Drži, a problematično je, če nima možnosti, da bi se glede tega izjasnil.

– Odhod v bolnišnico je najslabše, kar se lahko zgodi starejšemu človeku zaradi menjave bivalnega okolja, trdijo in svoje odredbe olepšujejo Gantar in njegovi podporniki. Drži, a jih očitno nič ne moti podoben »stres«, ko bolnega v domu zaradi ločevanja preselijo v neznan, tesen, prazen prostor, brez človeških stikov.

– Tudi med dežurstvom se mora zdravnik kdaj odločiti sam. Drži, a ob individualni urgentni situaciji, ki jo je treba rešiti »tukaj in zdaj«, svojca pa obvestiti takoj, ko je možno.

– Zdravnik se mora pri svojem pacientu vedno odločiti za to, kar je zanj najboljše, pri tem je strokovno, etično in tudi kazensko odgovoren. Drži. Minister Gantar in drugi to odgovornost pogosto poudarjajo, kar se lahko razume tudi kot, naj raje pustimo njihova navodila pri miru. Pa so bila res vsa ustrezna in izvedljiva? (Zakaj ni hotel uvesti sistemskega nadzora?) Zdravnik se je v času epidemije težko odločal čisto avtonomno, marsikaj ga je omejevalo. Mar je lahko ustrezno zdravil paciente z drugimi obolenji? Pri odločanju domskih zdravnikov so sodelovali koordinatorji in specialisti po navodilih politike. Kaj bo pokazal nadzor?

– Kritiki so povzročili neizmerno škodo. Ne morem soglašati, nekateri bi radi zamenjali vloge v primeru »krivcev«. Napadov je posebno deležen dr. Dušan Keber, najbolj ga je sramotilo 12 zdravnikov v svojem javnem pismu. Morda se skriva v ozadju tudi to, da ne zagovarja javnega zdravstva po njihovi meri, pa čeprav se ves čas zavzema za empatijo, solidarnost in človekovo dostojanstvo (zlasti bolnikov), kar naj bi po mnenju 12 zdravnikov veljalo za sodobno javno zdravstvo.

Res se je zamajalo zaupanje, a bolj v posamezne politične ukrepe in navodila kot v domske zdravnike. Prav to nakazujejo stanovalci DSO v Poljčanah, ko so prepovedali vstop drugim zdravnikom. In prav bi bilo, da bi vsi odgovorni morebitne napake priznali, ker se samo na resnici gradijo zaupanje, boljše načrtovanje in ukrepanje.

Polona Jamnik, Bled