Ali je varovanje narave, okolja in zdravja ljudi v Sloveniji res pogojeno s sodelovanjem nevladnih organizacij v postopkih graditve objektov? Ne, seveda ne, saj imamo tudi v Sloveniji, tako kot v drugih evropskih državah, zakonodajo, v katero so implementirane evropske direktive in katere namen je varovanje narave, okolja in zdravja ljudi. V pripravo te zakonodaje so vključene tako nevladne organizacije kot strokovna in laična javnost. Pri tem je treba tudi omeniti, da ni zgolj delovanje nevladnih organizacij v javnem interesu. Tudi gradnja objektov je v javnem interesu, še posebej če so za takšno gradnjo sprejeti prostorski načrti, kar je običajno spregledano – ne samo pri nevladnih organizacijah, ampak tudi pri pripravi gradbene zakonodaje.
Graditev objektov je zakonsko reguliran in kompleksen proces, ki zahteva poznavanje ter upoštevanje gradbene, prostorske in okoljske zakonodaje. Izdaja gradbenega dovoljenja je – predvsem pri večjih investicijskih projektih – rezultat večletnega dela, usklajevanja, iskanja soglasij in zagotavljanja vseh pogojev, potrebnih za začetek gradnje. Pridobitev odločbe oziroma gradbenega dovoljenja je končna faza celovitega procesa, v katerega so vključene tudi stranke v postopku in nevladne organizacije, z namenom varovanja svojih legitimnih ciljev in interesov.
Če kritizirajo, naj predlagajo še rešitev
Priprava na gradnjo tudi ni zgolj izdelava projektne dokumentacije in pridobivanje gradbenega dovoljenja. Proces se začne s postopkom umeščanja objekta v prostor več let pred samo gradnjo. Postopek sprejemanja prostorskega načrta je namenjen usklajevanju interesov in ciljev v prostoru, vključuje pa izdelavo študije variant, celovito presojo vplivov na okolje (CPVO) in izbor predloga najustreznejše variante. Ko je postopek umeščanja v prostor zaključen, je sprejet prostorski načrt, ki je podlaga za graditev objektov. Pri prostorskih ureditvah državnega pomena uredbo o državnem prostorskem načrtu sprejme vlada, pri ureditvah lokalnega pomena pa občinski svet.
S sprejemom prostorskih načrtov se tako določi najustreznejša varianta, pogoji gradnje in območje gradnje. Faza izdelave projektne dokumentacije in pridobivanja dovoljenj za gradnjo je zgolj nadaljevanje predhodno zaključenega postopka umeščanja v prostor in mora biti izvedena znotraj določenih meja ter v okviru pogojev, določenih v prostorskih načrtih. Zato trditev, da lahko nevladne organizacije z vključevanjem v integralni postopek pridobivanja gradbenih dovoljenj vplivajo na spremembo variante oziroma »selitev objekta na drugo lokacijo«, ne drži. Teh pristojnosti v postopkih graditve objektov nimajo, niti jih nikoli niso imele.
Če želijo nevladne organizacije vplivati na izbiro variante, se morajo vključiti v postopke umeščanja v prostor, kar jim zakon o urejanju prostora tudi omogoča, ne pa v postopke izdajanja gradbenega dovoljenja, saj v tem postopku na izbiro lokacije ne morejo vplivati oziroma je vključevanje s tem namenom prepozno.
Presoja vplivov na okolje, ki jo je dolžan izvesti investitor v fazi pridobitve okoljevarstvenega soglasja oziroma v integralnem postopku pridobitve gradbenega dovoljenja, je zato povezana s fazo izdelave projektne dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja. Njen namen je presoja tehničnih rešitev, ki so vključene v projektno dokumentacijo in bodo izvedene. Zato sta pri vključevanju v postopke presoje vplivov na okolje bistvenega pomena poznavanje in razumevanje tehničnih rešitev. Ker gre za fazo projektiranja tehničnih rešitev, je opredeljevanje nevladnih organizacij na načelni ali administrativni ravni v tej fazi težko uporabno, če zahteve niso konkretizirane v obliki ustreznih oziroma sprejemljivih tehničnih rešitev. Zato je še posebej skrb vzbujajoča trditev njih samih, da ne razpolagajo s strokovnim kadrom, ki bi bil kompetenten sogovornik pri oblikovanju tehničnih in drugih rešitev.
Tako nevladne organizacije same priznavajo, da za projekte, ki jim nasprotujejo, ne znajo ponuditi kakovostnih rešitev. Biti proti, in to celo proti projektom, ki so nacionalno ali lokalno pomembni ter za katere so vlada ali občine sprejele prostorske akte, dejansko pomeni biti proti napredku. Vključevanje v integralne postopke pač ni povezano z vprašanjem, ali je varianta ustrezna ali ne – kar običajno izpostavljajo nevladne organizacije in civilne iniciative – saj je bilo o tem odločeno že v fazi priprave prostorskih načrtov, ampak je povezano s presojo ustreznosti tehničnih rešitev.
Zato je logična odločitev ministrstva, da morajo vsi, ki se vključujejo v postopek graditve objektov in se z gradnjo ne strinjajo, podati ustrezne rešitve, pri čemer je treba opozoriti, da zakonodaja ne govori nujno o tehničnih rešitvah. Nestrinjanje z gradnjo brez jasnih argumentov ali brez predlaganih rešitev pa kaže ravno na problem pomanjkanja znanja. Ker nimajo znanja, se zatekajo k nasprotovanju gradnji kot edini možnosti, po načelu »če gradnje ni, ne bo vplivov«, vendar takšnega ravnanja ni mogoče enačiti z varovanjem narave, okolja in zdravja ljudi. Ravno nasprotno. Takšen odziv običajno pomeni zamujeno priložnost za iskanje kompromisnih rešitev.
Nevladna zloraba absolutne pravice
Čeprav investitorji večkrat opozarjajo na zlorabo statusa nevladne organizacije v postopkih izdajanja okoljevarstvenih soglasij in gradbenih dovoljenj, bi bila za opis dejanskega stanja morda primernejša uporaba izraza »slaba praksa« – to so nevladne organizacije razvile na temelju absolutne pravice sodelovanja v prostorskih, okoljskih in gradbenih postopkih. Namesto da bi se nevladne organizacije ogradile od slabe prakse, na katero so opozarjali investitorji, in jo strogo obsodile, so jo z neodzivnostjo dejansko podpirale. Tako se je uveljavila praksa pogojevanja in izsiljevanja, praksa uveljavljanja rezultatov neverificiranih študij dvomljivega vira ter praksa obtožb in tožb, ki slonijo na neutemeljenih in nepreverjenih podatkih.
Takšno delovanje nevladnih organizacij močno vpliva na podaljševanje postopkov, kar je včasih tudi njihov edini cilj, s čimer se grobo kršijo legitimne pravice investitorjev. Da, tudi pravice investitorjev varuje slovenska ustava, vendar pa se kršenje teh utemeljuje in prikazuje skozi doseganje kvazi višjih varstvenih ciljev. Pogosto stojijo naložbe, s katerimi bi posodobili denimo prometno infrastrukturo ali proizvodno linijo, kar bi prineslo večjo varnost ali nižji ogljični odtis.
Slaba praksa sodelovanja nevladnih organizacij je privedla do povsem nepredvidljivega in nestabilnega investicijskega okolja, kar je povezano z velikimi tveganji, zato to vpliva na zmanjševanje investicijske aktivnosti v Sloveniji. Tveganja nerealizacije pomembnih infrastrukturnih in drugih projektov so visoka. Podpiranje takšnega investicijskega okolja bi dejansko pomenilo nadaljnjo upočasnitev družbenega razvoja (Slovenija je v zadnjih 10 letih na področju investiranja v infrastrukturo zaostala), zato sprejete spremembe gradbene zakonodaje podpiramo. Kljub spremembam je ministrstvo v zakonodaji v celoti ohranilo korektno vključevanje strank v postopku in vključevanje nevladnih organizacij, ki so jim na voljo ustrezna pravna sredstva.
Ministrstvo za okolje in prostor je v zakonodajo vrnilo pojem dokončnega gradbenega dovoljenja, kar je povzročilo srd nevladnikov. Toda tveganja, povezana z gradnjo na podlagi dokončnega, a še ne pravnomočnega gradbenega dovoljenja, nosi izključno investitor, zato ob upoštevanju investicijske logike ni pričakovati, da bi investitorji začeli z gradnjo na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja, če bi ocenili, da vložene tožbe pomenijo tveganje za realizacijo projekta. Po drugi strani taka rešitev zoži prostor za izsiljevanje in neupravičeno upočasnjevanje projektov, čemur so bili investitorji neredko izpostavljeni. Zato bodo investitorji, ki ne dvomijo, da so zadostili vsem zakonskim zahtevam, lahko z gradnjo začeli že na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja.
Ravno tako ne vidimo težave v skrajšanju rokov za vložitev tožb, saj je tožbo možno kvalitetno pripraviti tudi v skrajšanem roku, če tožeča stranka pozna predmet gradnje in je v celoti seznanjena z njim. To je tudi mogoče pričakovati, če v postopku dovoljevanja sodeluje. V tem primeru je proučitev dokumentacije nujna že v postopku izdajanja gradbenega dovoljenja, in ne šele po izdaji gradbenega dovoljenja, saj v nasprotnem primeru ni možno utemeljeno zastopati varstvenih ciljev in interesov ter oblikovati stališč ali zahtev za gradnjo.
S to predpostavko, ki ni samo logična, ampak tudi nujna, se proučevanje materije za tožbo ne začne po izdaji gradbenega dovoljenja, ampak med celotnim integralnim postopkom, če je nevladna organizacija vanj vključena. Še vedno pa gradbeni zakon omogoča vložitev tožbe nevladne organizacije po izdaji gradbenega dovoljenja, tudi ko ta ni sodelovala v postopku izdajanja gradbenega dovoljenja, vendar pa to nikakor ne kaže na resen interes po varovanju varstvenih ciljev, ampak bolj na način oziroma orodje za preprečitev začetka gradnje. Kadar take tožbe niso utemeljene – in takih je več kot 90 odstotkov – investitor čaka na odločitev sodišča eno leto ali več, zaradi česar nastaja nepopravljiva škoda zanj in na ravni celotne družbe.
Mag. SLOVENKO HENIGMAN, direktor Združenja za svetovalni inženiring pri GZS
