»Se ti dopade?« sem jo vprašala.

»Zelo je prijazen,« je odvrnila. »Pa prstan ima, poglej!«

»Ja, poročen je bil z gospo Zdravko, imela sta tri otroke,« sva kramljali, dokler je ni učiteljica končno zvlekla vstran.

Tega naključnega snidenja sem se med pandemijo večkrat spomnila, velikokrat sem ga celo iskala – ta občutek normalnosti, nežnosti, človeške bližine… Pa ne le v največjem ljubljanskem parku, ampak kjerkoli, kjer se je v mestu skrivala kakšna zelena zaplata. V času negotovosti je narava prevzela vlogo antidepresiva, vsakodneven obisk travnika, gozda ali samo najbližjega drevesa pa je postal nekakšna preživetvena taktika. Če ne drugega, se je med zelenjem človek navzel občutka, da je vsaj tam državljan s kancem avtonomije.

O tem so se kmalu po razglasitvi konca epidemije spraševali tudi raziskovalci z Inštituta za bioekonomijo italijanskega Nacionalnega raziskovalnega sveta (CNR), v sodelovanju s kolegi z Univerze v Bariju in onimi z Univerze Ben-Gurion iz Negeva v Izraelu. Raziskava je v Slovenijo prispela preko dr. Andreja Verliča, vodje službe Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib.

»Čas epidemije je povsod po svetu zelo očitno izpostavil pomen zelenih površin za zdravje in dobro počutje prebivalcev,« so zapisali v uvodu ankete, ki je zakrožila po spletu. »Se vam zdi, da vendar vsi vemo, kako dragoceno je imeti blizu doma košček narave za sprostitev, igro in regeneracijo? Ali potemtakem veste, kdo skrbi za to, da se ob novih stanovanjih uredijo tudi nove kakovostne zelene površine in da se obstoječe parke in zelene površine redno in strokovno vzdržuje?« In kar pred morebitnim drugim valom še pesti: bomo tudi v prihodnje znali spoštovati in ohraniti njihove številne dobrobiti?

Vice brez sistema

Pomen urbanih zelenih površin za dobro počutje in blaginjo človeka lahko ovrednotimo na različne načine: z biološkega, ekološkega, socialnega, tehničnega, strukturnega ali psihološkega vidika. Pa tudi finančnega, saj investicije v zeleno infrastrukturo Evrope, ki je s 74 odstotki tretji najbolj urbaniziran kontinent, prinašajo soslednje pomembnih ekonomskih učinkov – od lajšanja bremena zdravstvene blagajne do zagotavljanja delovnih mest ali spodbujanja zelenega turizma.

Njihova vloga je na številnih področjih ključna, a nanizajmo najprej tista najbolj pereča. Ekološka perspektiva razkriva, da mestni parki, cvetoče zaplate, botanični in drugi vrtovi, muzeji na prostem, rekreacijske površine, nabrežja, gozdovi…, skratka, vse mestno zelenje z vsrkavanjem ogljikovega dioksida pripomore k očiščevanju atmosfere. Istočasno je zelena armada nekakšna čistilnica prašnih delcev in bakterij, megatovarna kisika, ki med drugim bdi nad ozonom, zaščitnim plaščem okoli Zemlje, povrhu tega pa (z zadrževanjem padavin in reguliranjem vlage) lajša urbano klimo. Ohranja tudi biotsko pestrost rastlinja in živali, zmanjšuje zvočno onesnaževanje in se ponaša še s kopico drugih odlik.

Med drugim deluje še kot posrednik med ljudmi različnih generacij in družbenih statusov, promovira zdravje in spodbuja zdrav stil življenja ter s svojo estetsko funkcijo blaži togost grajenega okolja. Številne raziskave potrjujejo, da urbano zelenje zmanjšuje stres. Več ko je dreves v vaši soseski, manjša je verjetnost za sladkorno bolezen ali težave s srcem, navaja Svetovna zdravstvena organizacija, čas v naravi pa lahko olajša tudi stiske, ki jih doživljajo ljudje z motnjo pozornosti. Nič čudnega, da je zelena Švica domovina sanatorijev.

»V 21. stoletju se pod vplivom podnebnih sprememb, ogroženosti narave, javnozdravstvenih problemov in preobrazbe v nizkooglično družbo pomen urejenih zelenih površin v urbanem okolju povečuje,« je poudarila dr. Maja Simoneti, krajinska arhitektka in urbanistka z Inštituta za politike prostora (IPoP). »Govori se o zeleni infrastrukturi in pričakuje se, da bo ta lahko pomembno pomagala mestom obvladati negativne vplive podnebnih sprememb na bivanjske razmere. Zaradi povečanih potreb mest po koristih, ki jih zagotavljajo parki in druge zelene površine, dobiva načrtovanje in upravljanje javnih in drugih zelenih površin vedno večjo težo. Pozivi mestom in državam, da morajo dodatno pozornost nameniti urejanju zelenih površin, prihajajo z vseh možnih naslovov; na pomen načrtovanja in skrbnega upravljanja opozarjajo Organizacija združenih narodov, Svetovna zdravstvena organizacija in Unicef, da o organizacijah s področja ohranjanja narave in varstva okolja niti ne govorim.«

Izzivov, ki nas čakajo že pred drugim valom koronavirusa, je torej veliko. A raziskovalko, ki se posveča zagovorništvu javnega interesa v urejanju prostora in varstvu okolja, ljubi pa so ji majhni stanovanjski parki, bolj kot vrste ukrepov zanimajo sistemi. »Ko postavite sistem, dobro veste tudi, kakšne ureditve zadovoljujejo vaše potrebe, in jih znate načrtovati, zagotavljati. Brez sistema ste ujetnik raznih bolj ali manj posrečenih pobud.«

Nič ne deluje brez dobre strategije in skupne dolgoročne vizije vseh akterjev, dodaja Simonetijeva, njeno stališče pa potrjujejo tudi mnoge raziskave in tuje prakse. »Za zdravje in preživetje gre. Vsako drevo in vrt prispevata k stanju zraka, temperaturam okolja, zadrževanju padavin, preprečevanju poplav… Vsi bomo morali prispevati k urejanju zelenih površin v mestih. Hkrati moramo bistveno povečati strokovno usposobljenost in kompetence tistih, ki skrbijo za javne površine. V dialogu z drugimi sektorji in nosilci javnih pooblastil morajo biti sposobni zagovarjati interes prebivalcev in mesta za urejene zelene površine ter zagotoviti dovolj prostora in sredstev za njihovo urejanje.«

Degradirana, neregulirana dejavnost

Podobno so razmišljali tudi strokovnjaki, omenjeni uvodoma, ki so z raziskavo med drugim želeli prispevati nove argumente v prizadevanjih za strokovno in kakovostno urejanje javnih in drugih zelenih površin v vseh slovenskih naseljih. »Znano je, da je po osamosvojitvi država v Sloveniji dejavnost urejanja javnih zelenih površin zanemarila, strokovno izvotlila javne službe in prepustila občinam, da brez kakršnihkoli enotnih državnih meril in standardov urejajo javne zelene površine,« so zapisali.

Morda se bo komu zdelo, da kritika ni na mestu, saj že navedbe zelene statistike prestolnice rišejo vedro sliko. Ljubljana spada med najbolj zelena mesta, kar potrjuje tudi nagrada Zelena prestolnica Evrope 2016. Med drugim je bogatejša za več kot 100 hektarjev novih parkov in drugih zelenih površin ter 40.000 dreves. Gozd se razprostira skoraj čez polovico površine mestne občine, kar znese 542 kvadratnih metrov javnih zelenih površin na prebivalca. Ponaša se s štirimi krajinskimi parki in kar 20 odstotkov celotne površine mesta ima status zavarovane ali varovane narave. Toda, kot opozarja Simonetijeva, zagate so sistemske.

»Največji problem pri nas je, da smo v devetdesetih letih s preobrazbo javnih komunalnih služb prekinili tradicijo delovanja celovito organiziranih javnih parkovnih služb. Zakonske spremembe so dejavnost do danes pustile v celoti neregulirano, kar pomeni, da ne obstaja noben predpis, ki bi vse občine in izvajalce dejavnosti silil v spoštovanje kakršnihkoli strokovnih standardov ali predpisov. S tem se je dejavnost strokovno degradirala in posledično se je izgubilo veliko znanja, predvsem pa se je prekinila tudi osebna vez med zelenimi površinami in odgovornostjo za njihovo urejanje,« razloži krajinska arhitektka.

»Brez strokovnega znanja in osebnega odnosa, spomina na to, kako neki ukrep na neki površini ali rastlini deluje, ter odgovornosti za to, kako se ukrepi v prostoru kažejo v daljšem časovnem obdobju, je urejanje parkov in drugih javnih zelenih površin težko zares dobro. Ko enkrat razumemo, da nam na tem področju manjka strokovnosti in izkušenj, lahko razumemo, zakaj je novih parkov malo in tudi zakaj so nove zasnove premalo strokovno domišljene, bolj likovne kot zares vsestransko funkcionalne parkovne ureditve. Za dobre rešitve odločevalci potrebujejo več kot dobro voljo in prostor. Nujne so strokovne službe, ki pomagajo oblikovati dobre projektne naloge in imajo izkušnje z obstoječimi ureditvami, ki dobro poznajo trende načrtovanja, značilnosti in potrebe mestnega okolja.«

Oddelek za varstvo okolja mestne uprave MOL-a se s tezo, da je ta dejavnost v Ljubljani degradirana, ni strinjal. »V občinski prostorski načrt MOL-a je od leta 2010 vgrajena zasnova zelenih površin mesta, in sicer kot enakovredna prostorska sestavina. Tam se ustrezno dopolnjuje z drugimi rabami v mestnem prostoru,« so navedli v pisnem odgovoru. »V procesu prostorskega načrtovanja sledimo vizijam, trendom, novim strokovnim spoznanjem in razvojnim potrebam ter pobudam posameznih meščank in meščanov ter investitorjev. Predlagane rešitve z javnimi razgrnitvami in razpravami preverjamo v javnosti, s transparentnim prikazom delovnega procesa in njegovih rezultatov…«

Modni vidik

Toda nekateri poznavalci, med njimi dr. Davorin Gazvoda z oddelka za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete v Ljubljani, svarijo, da je zelenih površin sicer dovolj, bolj je vprašljiva njihova programska struktura. »Kaj se v njih dogaja, kakšni so novi programi, ki jih umeščamo v parke, kako je z aktivnim varovanjem naravno bolj ohranjenih prostorov in njihovo nadzorovano rabo? Med starimi mestnimi parki nimamo zelo kakovostnih objektov vrtne umetnosti. Gre za solidne parkovne površine, da ne bo pomote, vendar ne moremo govoriti o oblikovalskih presežkih. Vsi parki so potrebni sprotnega investicijskega vzdrževanja, ki se v veliko primerih izvaja. Bolj celovite prenove so potrebni manjši žepni parki, stanovanjske zelene površine, ki so bile na primer v sedemdesetih letih odlično zasnovane in tudi izvedene, pa so nekatere danes končale kot nevzdrževani ostanki odprtega prostora med stanovanjskimi bloki, ker se funkcionalno zemljišče blokov ni ustrezno razdelilo in določilo vzdrževalcev ter ustreznih finančnih sredstev.«

Tako kot Simonetijeva je tudi on kritičen do novih pridobitev: »V zadnjem času smo dobili nekaj novih mestnih parkov, pri katerih pa gre prepogosto za parcialne rešitve, ki jih ponavadi predlagajo arhitekti, in ki omejeni bodisi na modni vidik mestnih vrtičkov, kot se dogaja v Ljubljani, bodisi na poigravanje z umetnimi formami v prostoru, betonskimi stopnicami, brežinami, hribčki in podobno, kot je videti v Velenju ali Kopru. Žal se danes mestne oblasti v slovenskih mestih prepogosto zadovoljijo z na prvi pogled atraktivno rešitvijo in ne omogočijo bolj celostnega pogleda na reševanje prostorske probematike zelenih javnih površin. Ponavadi zato, ker na ta način hitreje in ceneje pridejo do rešitev, ki pa ne ponujajo celotne kompleksnosti zelenih površin oziroma zelene infrastrukture. Ni velikih projektov za velike nove parkovne površine, za njih tudi ni javnih mednarodnih natečajev, na katerih bi lahko krajinska arhitektura kot stroka pokazala, kaj lahko ponudi družbi.«

In kaj natančno je tisto, kar lahko ponudi? Celostno analizo in vodenje projektov, dialog in koordinacijo med strokami, ki vstopajo v proces načrtovanja zelenih površin, in končno prostorsko rešitev, pojasni dr. Gazvoda. »Ampak bolj pomembno je vprašanje, ali bodo politika, vlada, ministrstva in mestne oblasti razumeli izziv kompleksnosti tega vprašanja in k reševanju prostorskih problemov ter načrtovanju zelenih površin povabili različne stroke s krajinsko arhitekturo na čelu. Skrajni čas je, da v Sloveniji ponovno uvedemo celovito prostorsko načrtovanje, da se ne bomo prisiljeni odločati med izsiljenimi prostorskimi rešitvami investitorjev, ki pomenijo izgubo prostora, in med skrajnim, žal pogosto neživljenjskim naravovarstvom za vsako ceno.«

Ponovimo: za preživetje gre. In pri tem ima kakovostna (javno dostopna) urbana zelena krajina velikansko vlogo. Kajti poleg okoljske in zdravstvene valute je njen največji kapital socialni. Omogoča povezanost vseh in vsakogar. Je vezni, krepilni element skupnosti, ki hkrati spodbuja medkulturno izmenjavo, prispeva k zavedanju o prostoru, zgodovini in tradiciji ter na prostem ponuja mnogotere priložnosti za izobraževanje. Ali kot piše Jenny Odell v knjigi Kako početi nič (How To Do Nothing), poraja preprosto zavedanje, seme odgovornosti.

»Z banalnim vsakdanom se prepleta iskrena divjina; takoj za žičnato ograjo je svet cvetočih, razkrajajočih se, pronicljajočih, gomazečih reči, trosov in čipkastih gobastih vlaknin, odzivajočih se mineralov in bitij, ki jih nekaj žre.« Če jim namenite pozornost, trdi Odellova, vas bo prežel podoben občutek kot v času zaljubljenosti. »Tisto strašljivo spoznanje, da je tvoja usoda prepletena z usodo nekoga drugega, da ne pripada več samo tebi… Naše usode so povezane, s kraji, kjer smo, in z vsem in vsakomur, ki v njih živi. To je mnogo več kot le abstraktno razumevanje, da našemu obstoju grozi globalno segrevanje, ali umska potrditev pomena vseh živih bitij in sistemov. To je v resnici urgentno, osebno spoznanje, da je moje čustveno in fizično preživetje povezano s temi 'tujci', ne le zdaj, ampak za vedno.«