Novinarska avtonomnost in neodvisnost, ne glede na medij, sta jim praviloma boleč tujek v očesu. Zato se vsakdo, ki čuti politično moč na oblasti, najprej loti spreminjanja medijske zakonodaje, zlasti zakona o RTV Slovenija, in si prizadeva ustvariti medij po svoji podobi. Osamljeni poskusi z dobrim namenom, ki so sledili osnovnemu poslanstvu javnega medija, so se žal izjalovili. Ohranili pa so se zakoni s slabimi in nepopolnimi rešitvami, ki so kakovostnemu upravljanju, vodenju in uresničevanju neodvisnega ter avtonomnega poslanstva nacionalke povzročili več škode kot koristi.
Edini poskus Pahorjeve vlade in ministrice za kulturo Majde Širca, da bi pod streho spravila bistveno boljši zakon, ki je opredelil povsem novi statusni položaj hiše in se približal predlogom o sodobnem upravljanju, vodenju in zagotavljanju avtonomnosti ter neodvisnosti, kot rezultat sodelovanja medijskih strokovnjakov, ki poznajo tovrstno zakonodajo v svetu, je žal klavrno propadel. Z referendumom v opoziciji so preprečili njegovo uresničitev.
V njem je bilo med drugim odpravljeno arbitrarno politično odločanje vlade o višini RTV-prispevka in namesto tega uvedena njegova vsakoletna uskladitev z letno rastjo življenjskih stroškov. Vseboval je novo statusno ureditev samostojne pravne osebe javnega prava posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, ki je odpravljala vse slabosti javnega zavoda kot državne in toge proračunske institucije, vključno z izključitvijo zaposlenih iz zakona o javnih uslužbencih in zakona o sistemu plač v javnem sektorju. In nenazadnje: RTV Slovenija je lastnica vsega premoženja, vključno z enoto Oddajniki in zveze, ki jo uporablja pri svojem delu in z njo upravlja ter razpolaga samostojno, kar je zlasti pomembno za učinkovito, odgovorno in racionalno upravljanje hiše. S tem je tudi onemogočena vsaka njena morebitna odtujitev, na podlagi katere bi lahko prišla v roke zasebnega kapitala.
Plen dnevne politike
Tako RTV SLO še naprej ostaja plen dnevne politike in njenih interesov, čeprav zakon o RTV Slovenija v 2. členu izrecno določa, da je dolžnost ustanovitelja (Republika Slovenija) zagotoviti institucionalno avtonomijo in uredniško neodvisnost RTV Slovenija ter primerno financiranje za izvajanje javne službe. V večini držav so pred leti namensko dvignili RTV-prispevek, da so z njim olajšali zahteven prehod iz analognega v digitalni svet prenosa signalov in posodobitev opreme ter javnim servisom omogočili njihovo dosegljivost na vseh razpoložljivih platformah, ne da bi ob tem programsko ponudbo siromašili, celo nasprotno: razširili so jo. RTV SLO pri tem spada med izjeme v Evropski uniji in Evropski radiodifuzni zvezi (EBU), saj je zahvaljujoč kupnini, dividendam iz Eutelsatovih delnic, v celoti sama finančno podprla izvedbo digitalizacije celotne tehnične opreme radia in televizije, vključno s prenosom signala oddajnikov in zvez. Država ni za to namenila niti enega samega evra.
Še manj se je država zavedala, da je ena od prvenstvenih značilnosti javnih RTV njihova uredniška in poslovna neodvisnost od pristranskega vpliva države ali katerekoli politične, verske, poslovne ali druge interesne skupine. Kolikšen je odmik od teh zahtev, ki omogočajo obstoj in dolgoročno stabilno delovanje javnega servisa, in kolikšna je pripravljenost nekega okolja, da zagotovi pogoje za uresničenje teh načel in standardov v vsakdanji praksi, pa je mogoče meriti z doseženo stopnjo demokracije v družbi. Slovenija vsaj za zdaj ne more biti dober zgled.
Dovolj je omeniti sestavo in način izbire v večini primerov nekompetentnih članov programskega in nadzornega sveta, neustrezno zakonsko ureditev financiranja, ki je zato nezanesljivo, zgrešen statusni položaj javnega zavoda z vsemi primesmi državnoproračunskega upravljanja, brez možnosti sodobnega vodenja in stroškovno racionalnega podjetniškega obnašanja, vključitev zaposlenih v zakon o javnih uslužbencih, vključno z novinarji in preostalimi ustvarjalnimi poklici, kot tudi neprimeren zakon o sistemu plač v javnem sektorju. To je skrajno neustrezna podlaga za zagotavljanje neodvisnega in avtonomnega javnega servisa, ki ima že od devetdesetih let dalje po nasilnem podržavljenju vse značilnosti državne in birokratsko togo vodene institucije, z vsemi slabimi posledicami.
Kako pomembni sta uredniška samostojnost in neodvisnost ter nasploh neodvisna statusna, poslovna in finančna ureditev RTV Slovenija, je opozorilo tudi ustavno sodišče s svojima odločbama s 5. februarja 2004 in 23. septembra 1998. Odločbi vsebujeta vrsto koristnih razlag in napotkov, kako je treba nenehno zagotavljati avtonomen in neodvisen uredniški in poslovni položaj javnega servisa pri opravljanju njegovega osnovnega poslanstva, kar bi moral ustanovitelj upoštevati kot izhodišče izboljšav zakona o RTV Slovenija. Navajam najpomembnejše:
»Svoboda izražanja (tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja, kamor sodi tudi RTV Slovenija) na podlagi prvega odstavka 39. člena Ustave uživa posebno varstvo kot človekova pravica. Ta najprej zahteva, da se država vzdrži nedopustnih posegov vanjo (neposrednih ali posrednih vplivov na programske vsebine). Svoboda izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave zahteva od države sprejem ustreznih predpisov, ki naj zagotovijo, da bodo lahko mediji (zlasti radio in televizija) samostojno izvrševali svoje funkcije (naloge) pri svobodnem oblikovanju javnega mnenja. Zato mora zakonodajalec z ustrezno zakonodajo zagotoviti programsko, organizacijsko in finančno samostojnost javnih medijev. To še zlasti velja za tiste javne medije (konkretno RTV Slovenija), ki jih ustanovi država in katerih glavni namen je zagotavljati uresničevanje ustavne pravice (državljanov) do javnega obveščanja in obveščenosti.«
Problem financiranja
Na ustreznost in stabilnost financiranja RTV Slovenija je ustavno sodišče opozorilo zlasti v odločbi s 23. septembra 1998.
V njej je poudarilo, »da je zakonodajalec s tem, ko je financiranje nacionalnih programov izločil iz državnega proračuna in določitev višine naročnine ter njeno izterjavo v veliki meri prepustil RTV Slovenija, javnemu zavodu zagotovil določeno stopnjo samostojnosti, potrebno zaradi preprečitve političnih in gospodarskih vplivov na programsko vsebino in kvaliteto. Hkrati z naložitvijo plačila prispevka je lahko omejil financiranje z oglaševanjem, sponzoriranjem in podobnim. Menilo je tudi, da financiranje iz državnega proračuna ni enakovredno financiranju z naročnino, ker bi bilo tveganje, da bo nacionalni RTV program odvisen od političnih in gospodarskih centrov moči, pri proračunskem financiranju večje. /.../
Nesorazmerno velik delež financiranja iz državnega proračuna pa lahko vodi do odvisnosti od političnih strank, zlasti vladajočih, nesorazmerno velik delež iz oglaševanja lahko vodi do odvisnosti od oglaševalcev. Odvisnost pa se pokaže predvsem kot okrnitev programske in/ali organizacijske svobode javnega medija. To pa lahko privede do neizvrševanja funkcij, ki izhajajo iz 39. člena Ustave. Podobno velja tudi glede določanja višine sredstev. Če ta za izvrševanje naloženih nalog niso zadostna, jih RTV Slovenija ne bo mogla izvrševati v celoti.«
Dosedanje izkušnje večine evropskih javnih RTV kažejo, da je financiranje javne RTV s plačilom prispevka najbolj primeren način za uresničevanje splošnih ciljev javnega servisa. RTV Slovenija se po vseh kazalcih uvršča med tiste, ki imajo najmanjše število gospodinjstev in najnižji RTV-prispevek ter v skladu s tem iz tega vira tudi najmanjši prihodek.
Za RTV Slovenija bi bilo v prihodnje najbolj idealno, če bi se njena dejavnost v celoti, brez oglaševanja, financirala iz RTV-prispevka. Za tak način, kot ga na primer pozna BBC, bi ga bilo treba povečati za približno štiri evre in nato ohranjati njegovo realno vrednost.
Iz predloženih sprememb medijske zakonodaje je povsem jasno viden namen predlagatelja, da oslabi vlogo in pomen neodvisnega javnega medija ter ogrozi njegov nadaljnji normalen razvoj in obstoj. Zato je treba v zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o medijih ter noveli zakona o RTV in zakona o STA odpraviti vse tiste člene, ki RTV SLO nalagajo obveznost nezakonitega in neustavnega odvajanja RTV-prispevka za lokalne radijske in televizijske medije ter za sofinanciranje STA, ki je obveznost države, in preprečiti izločitev enote Oddajniki in zveze, ki so jo financirali plačniki RTV-prispevka ter katere odtujitev pomeni možnost plenitve zasebnega kapitala.
Ob vsem tem velja še izpostaviti, da bi bilo neumestno trditi, da v tako velikem in zahtevnem sistemu, kot je RTV, ni notranjih rezerv. Digitalizacija je prinesla nove programske izzive in hkrati nujno racionalizacijo poslovnih, produkcijskih ter programskih standardov in procesov, sistem internega naročanja in obračunavanja stroškov, možnost uvedbe bimedialnega načina dela in večopravilnosti, zlasti v regionalnih radijskih in televizijskih centrih. Rakava rana je vsakoletna priprava programsko-poslovnega načrta, pri katerem smo že pred več kot dobrim desetletjem v projektu »Prenova programskih in produkcijskih standardov in normativov« s pomočjo zunanje ekspertne ekipe ugotovili vrsto pomanjkljivosti, tako pri njegovem nastajanju kot pri njegovem izvajanju.
Praviloma vselej obstaja razkorak med načrtovano in realizirano letno produkcijo, ob večji porabi finančnih sredstev. Priprava načrta je vsebinsko tipičen vodstveni proces, zato je bila vodstvu tudi predložena prenova postopkov dveletne drsne priprave programsko-poslovnega načrta, v katerem bodo predvidena sredstva le za produkcijo potrjenih programov in za pripravo novih. V produkcijo se ne more uvrstiti oddaja, ki programsko ni že toliko pripravljena, da jo je mogoče podrobno planirati. Za dosledno izvedbo programskih in produkcijskih standardov pa so nujne tudi notranje organizacijske spremembe.
Aleks Štakul je bil generalni direktor RTV SLO med leti 2001 in 2006.
