Če se recimo ozremo po medijsko izpostavljeni slovenski politični sceni, modnih zgledov glede nošenja mask (še) ni zaznati. Običajno »medicinsko« masko si natakne celo vedno elegantna prvakinja DeSUS in kmetijska ministrica Aleksandra Pivec, ki je v protokolarna pravila mode vnesla prepoznaven modni slog in predvsem modni dodatek – ogromno rožo, prišito na obleko – ter jo očitno dizajnira ista modna oblikovalka. Ker se masko izdela zelo hitro – tako pravijo profesionalne šivilje in tudi tiste priložnostne, ki so se s šivanjem mask kratkočasile med trimesečno socialno izolacijo, nato pa jih delile med prijatelje – in se zanjo porabi zelo malo materiala, se zdi drezljaj modnim oblikovalcem celo na mestu. Če že moramo nositi maske, zakaj bi nosili grde maske? Spoznanje, da je maska lahko modni dodatek, mora torej najprej prodreti v njihovo zavest, potem pa si bo tudi ministrica nedvomno z veseljem nadela elegantno masko, ki se bo podala k njeni roži.

Maske od tri evre naprej

Mnogi pa v tej nepričakovani tržni niši že obračajo zaslužke. Če tokrat pustimo ob strani »politična« trgovanja z maskami in prve navale kupcev, ki so izpraznili lekarne in druge trgovine, kjer se je dalo kupiti maske, se danes z njimi praktično trguje na vsakem koraku. Dobimo jih lahko v skorajda vsaki trgovini, tik pred blagajno, relativno na očeh, sterilno zapakirane, običajno po več kosov skupaj, za kar odštejemo 20 evrov in več. Ene samcate se do nedavna praktično ni dalo kupiti, razen seveda tistih iz blaga, ki so nastale v »home-made« produkciji.

Toda zdaj ponudba že skorajda povsem zadovoljuje povpraševanje. Lahko jih torej kupimo deset ali pa samo eno in lahko med njimi izbiramo. »Barvne maske imamo po pet evrov, najdejo pa se tudi cenejše, po tri evre,« me pouči eden od prodajalcev na ljubljanski tržnici, kjer na stojnicah z bižuterijo in drugimi spominki za turiste ponujajo tudi različno potiskane maske iz blaga. Ena stojnica je celo specializirana izključno za prodajo ročno izdelanih mask. Na nekaterih maskah so natisnjene rožice, na drugih pa lobanje.

Mnogo več dizajnerskega okusa, kar se tiče mask, najdemo v Zoofi na Bregu ob Ljubljanici, kjer se zadružno povezujejo slovenske modne oblikovalke in oblikovalci. Polica z maskami sicer ni izpostavljena na zelo vidnem mestu in potrebujem nekaj časa, da jo sploh najdem, »ampak maske se zelo prodajajo, kar same od sebe se prodajajo«, zagotovi oblikovalka Barbara Franjič, ki tisti dan svetuje strankam v prodajalni. V glavnem so narejene iz kakovostnega bombaža, z različnimi dodatki, ki vsako masko naredi unikatno, toda najbolj med vsemi se prodajajo tako imenovane uporniške maske, na katerih je natisnjena stisnjena pest kot simbol upora. Dizajnerske maske v Zoofi stanejo po 15 evrov.

Modni trendi v svetu

Medtem v svetu na maske že nekaj časa gledajo drugače – pozorni so na dizajn, kakovost, trende, nanje se podpisujejo pomembne modne znamke – kar narekuje tudi raznolike cene in raznoliko ponudbo. Vsaj v estetskem in funkcionalnem smislu pa se še nekoliko lovijo, kot kaže tudi brskanje po spletnih straneh. Trendi gredo v smer, da so maske recimo prozorne, da se torej vidi tudi obraz in nasmeh. Lahko si naročite tudi maske s poslikavo lastnega obraza ali pa si jih naprintate v 3D tisku, kar počne tudi eno od slovenskih podjetij. Lahko so oblikovane celo kot podaljšek očal ali predelan ščitnik, ki prekrije celoten obraz. Maske pa posegajo tudi na področje jezikoslovja, saj novi produkti zahtevajo nova imena, kot je recimo trikini. Gre za bikini, ki mu je kot tretji kos plavalnega kompleta dodana maska v istem materialu.

Vendar pa o dizajnerskih maskah z dodano »modno« vrednostjo pri nas še ne moremo govoriti, pravi Sanja Grcić, oblikovalka tekstilij in oblačil, kostumografinja ter soustvarjalka Zoofe. »Ne poznam vseh trendov po svetu na področju mode z maskami, kot tudi sicer več ne spremljam posamičnih odklonov in priklonov modne industrije, ki je tako nesramna in brihtna, da vsako stvar obrne sebi v prid. To počne že od obdobja punka naprej in to je naredila tudi z maskami. Lahko bi jim rekli ekološki dobičkarji, trajnostni dobičkarji, vojni dobičkarji. Moda je v načinih svoje promocije zelo močna panoga in je torej tudi maske obrnila sebi v korist. Maske so nenazadnje v svoje kolekcije vpeljale tudi največje modne znamke, kot so Gucci, Chanel, Louis Vuitton. Za njihovo masko je denimo treba odšteti tudi do 2000 evrov.«

Dejstvo pa je, opozarja Grcićeva, da je modna industrija v popolni krizi, ki je bila globoka že pred koronavirusom, ker je čas zahteval spremembe na področju produkcije. »Usmeriti se je bilo treba recimo k bolj ekološkim, trajnostnim in etičnim rešitvam, kar je v tako veliki industriji zelo težko in zelo počasno. Treba bo zamenjati tudi načine prodaje, ker so začele propadati veletrgovine, tako imenovane 'multibrand stores'. Vse se seli na internet: prodaja, promocija, sejmi, modne revije. V modni industriji morala in etika žal nista vrednoti št. 1, kot tudi v marsikateri drugi industriji ne. Zato srčno upam, da nas bodo vse te nujne spremembe v industriji in življenju prisilile v boljše in bolj etične osebne ter skupne odločitve in rešitve.«

Maske prodajajo, ne pa tudi služijo

Izkazalo se je, da ima maska tudi več funkcij. Lahko je recimo tudi družbeno angažirana, kot že omenjene uporniške maske, ki jih izdeluje kostumografinja Katarina Zalar za blagovno znamko Firma by Sanja; kolikor jih izdela, toliko se jih tudi proda, doslej že okoli 200. Prodajajo se tako v trgovini Zoofa kot prek spleta, tudi v tujino. Maske so oblikovalke, ki so pridružene Zoofi, začele izdelovati spontano, v času socialne izolacije, potem ko je oblikovalka Jelena Proković videla, kako jih šivajo medicinske sestre v UKC Ljubljana – v bistvu so jim priskočile na pomoč. Kakšnih 10.000 so jih zašile, akcijo poimenovale Mask_Sign, nato pa jih dobrodelno razdelile po domovih za starejše, centrih za socialno delo, bolnišnicah. »Vsa naša strategija glede mask se je odvijala spontano, ničesar nismo načrtovale: ne da bo akcija družbeno aktivna ne da bo zdaj tudi komercialno uspešna,« pravi Grcićeva.

Pove še, da bodo maske verjetno v trgovini postale trajni artikel, ne bodo pa jih posebej izpostavljali v smislu modnega dodatka. Najprej zato, ker gre za produkcijo, ki jo vsak oblikovalec v njihovi zadrugi organizira zase, torej je maska le dodaten artikel, ki ga imajo v svoji kolekciji. Drugič pa zato, ker ima njihova trgovina drugačno poslanstvo, ne gre samo za komercialno prodajo. »Ampak ravno razmišljam o novi jesenski kolekciji in se hkrati sprašujem, kaj je z maskami. Manekenke na Ljubljana Fashion Week jih bodo vendar morale nositi in očitno jih bo treba oblikovati za kolekcijo, če hočemo ali nočemo.«

Vendar v okviru slovenske produkcije mali »brandi« in oblikovalci z maskami ne morejo zaslužiti, ker je naš trg majhen, proizvodnja za manjše količine pa dražja, še razmišlja Grcićeva. Pri nas lahko z njimi zaslužijo samo proizvajalci, ki šivajo na veliko za druge naročnike. Za oblikovalce pa so torej maske bolj ustvarjalen izziv, eksperiment. »Mask ne smemo razumeti samo kot modni dodatek, če jih zdravstvena stroka zapoveduje – v prvi vrsti torej z njimi ščitimo sebe in druge. Modni dodatek uporabljaš samo, če ga hočeš.« Se pa ji zdi prav, da se raziskave tehnoloških materialov in tekstilij na področju mask nadaljujejo, denimo da jih izboljšajo v smislu propustnosti zraka, saj je pod njimi težko dihati več ur. Recimo netkane tekstilije bi lahko bile takšen uporaben material.

Sanja Grcić še pravi: »Oblikovanje ni samo okraševanje in sporočanje, moralo bi biti tudi reševanje težav in potreb uporabnika. Izdelovanje mask je bilo spomladi nujno in mi smo jih izdelovali iz vsega, kar je bilo na razpolago, ter jih še malo okrasili. To me seveda kot oblikovalko ne zadovolji. Zanimalo pa bi me recimo delati maske, ki bi znale filtrirati zrak, ali take, ki bi se jih lahko uporabljalo med jedjo. Na funkcionalnost lahko vedno nalepiš vsebino ali obliko.«

Maske so torej postale del našega vsakdana in se bomo sčasoma tudi navadili nanje, kot na nujo in kot na modni dodatek. Kot so se verjetno morali naši prednamci navaditi na nošenje očal. Že stari Egipčani so poskušali hieroglife videti večje s pomočjo preprostega ukrivljenega stekla, prva prava očala pa se pojavijo v 13. stoletju, ko so beneški steklopihalci, izdelovalci »bralnih kamnov«, dobili idejo, da morda ne bi bilo slabo namestiti povečevalnega stekla bližje očem. Ukrivljeno steklo so tako začeli vstavljati v lesene ali roževinaste okvirje – in ta novi pripomoček je bil najprej le v službi funkcionalnosti, sčasoma pa je postal tudi modni okras.