Največja žrtev predlaganega šopka zakonov pa je javna RTV. Predlagane spremembe zakonodaje grobo posegajo v njeno financiranje RTVS in uvajajo nenamensko porabo RTV-prispevka. Tako naj bi naročniki javne RTV namesto vseh davkoplačevalcev financirali STA, hkrati pa naj bi se 5-odstotni delež RTV-prispevka nenamensko usmeril v druge RTV-organizacije. Ob tem RTVS po predlogu sprememb ne bi mogla kandidirati za sredstva za spodbujanje produkcije TV-nanizank in drugih programov v javnem interesu. Predlog spremembe zakona o RTVS načrtuje tudi neracionalno in neargumentirano izločitev oddajnikov in zvez iz javnega zavoda ter ustanovitev državnega podjetja; tako se oddajniki in zveze iz javne prestavljajo v državno sfero. Ta rešitev bo dražja (podvajala bo nekatere službe), povzročila bo težko rešljive probleme pri delitvi premoženja (premoženje RTVS je bilo pridobljeno s prispevki naročnikov in ne iz državnega proračuna), dodatno bo finančno oslabila javno radiotelevizijo. Vse to MK predlaga, ne da bi imelo za podlago ustrezno analizo finančnega položaja RTVS ter ne da bi se predhodno posvetovalo z RTVS. Finančni kolaps RTVS je očitno namen teh rokohitrskih sprememb zakonodaje. Sicer pa to dokazuje »čivkanje« vodilnih esdeesovcev.
Svet Evrope zavezuje članice, da zagotavljajo ustrezno in pregledno financiranje javne radiotelevizije, da se odločanje državnih organov ne bi smelo uporabljati za neposredno ali posredno vplivanje na uredniško neodvisnost in institucionalno samostojnost, da bo omogočeno izvajanje nalog v celoti; ustavno sodišče je z odločbo opredelilo tudi razmerje med RTV Slovenija in državo pri financiranju RTV. Poudarilo je, da je RTV Slovenija oseba javnega prava, ki je kot zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena nosilka človekovih pravic in svoboščin. Temeljna funkcija RTV Slovenija je zagotoviti posameznikom uresničevanje njihovih ustavnih pravic iz 39. člena ustave. Zagotovitev finančne samostojnosti pomeni zagotovitev ustreznega financiranja. To je v konkretnem primeru zagotovitev zadostnih finančnih sredstev za izpolnjevanje funkcij RTV Slovenija na način, ki bo onemogočil odločujoči vpliv države in drugih družbenih skupin na programsko in organizacijsko samostojnost RTV Slovenija. Zato po odločbi ustavnega sodišča odločitev zakonodajalca o nenamenski porabi ter zmanjšanju RTV-prispevka za programe RTVS ni stvarno utemeljena, temveč je arbitrarna. S sprejemom takšne zakonodaje bi zakonodajalec nedopustno posegel v ustavni položaj RTVS v neskladju z ustavno pravico do svobode izražanja.
Ob tem je treba opozoriti na dosedanje »medijske podvige« SDS: sprememba zakona o RTVS (2006), s katero je na nelegitimen način »prevzela« kontrolo nad RTVS, v istem času si je podredila STA tako, da je na mesto direktorice postavila funkcionarko SDS, z različnimi (lastniškimi) mahinacijami je postavila svoje urednike v Delu, Večeru in Delu Revijah. Spomnimo se uporabe brezplačnikov, za katere je parlamentarna preiskovalna komisija ugotovila, da so delovali izključno v korist SDS. Nekateri mediji so se v tistem času srečevali z izsiljevanjem velikih oglaševalcev – državnih podjetij, katerih vodstva je nastavila SDS. Ko je SDS ponovno prišla na oblast leta 2012, je nezakonito razrešila člane nadzornega sveta RTVS, zmanjšala RTV-prispevek za 10 odstotkov, na drugi strani pa se je odpovedala delu dividend Telekoma v korist nezakonite ustanovitve TV Planeta. V to TV-postajo je Telekom na različne načine vložil prek 100 milijonov evrov državnega denarja, zdaj pa jo madžarskim »prijateljem« prodaja za pet (5!) milijonov. SDS pa je ustanovila tudi svojo strankarsko televizijo ter časopis, katerih financiranje iz tujine je predmet preiskave. Zlorabe javne besede so se iz strankinih glasil razširile tudi na splet, kjer se pojavlja množica ciklostiranih »osebnih« mnenj prepoznavnega političnega profila.
Našteta in mnoga druga pretekla dejanja SDS razkrivajo, kakšni so načrti in nameni predlagane »sistemske« ureditve medijske krajine. Predsednika države, predsednika DZ, koalicijske partnerje, poslanca italijanske in madžarske skupnosti ter vse druge poslance opozarjamo, da bodo nosili soodgovornost za medijski »državni udar«, če se ne bodo uprli napadu na neodvisno novinarstvo, ki je najpomembnejši »čuvaj« demokracije.
Remzo Skenderović, v imenu Društva SRP
