V sodobnejšem času pa se je iz tega kompleksa izločila ideologija v ožjem pomenu te besede, ki se je nanašala izključno na to, kako je treba živeti na tem svetu. V to nadstavbo (ideološko zgradbo) se je ključno vmešala podedovana, v veliki meri pa tudi privzgojena človekova lastnost, ki se nanaša na njegov odnos do drugih ljudi (navsezadnje do vseh živih bitij). Do mrtvih stvari, do izdelkov človeških rok in uma, je človek vedno imel pozitiven odnos. Predvsem zato, ker s temi mrtvimi stvarmi dela, kar hoče. Nasprotno pa z živimi bitji ne more početi, kar se mu zahoče. Zato tako hlepi po oblastnem položaju, ker mu ta omogoča delati tudi z živimi bitji to, kar se mu zahoče. Pogosto zato opraviči sam pred sabo ta oblastni položaj z mislijo, da je nekaj več od drugih, da je sposobnejši ali celo da je poklican, da oblastuje drugim. Le kdo ga je poklical, morda nekakšen bog (kakor Izraelce, ki so verjeli, da so poklicano ali izbrano ljudstvo)?

Tale uvod, mogoče za koga malce preveč »filozofski«, naj bi pokazal, kako je to prepričanje o večvrednosti zavržno (podobno je recimo Hitler verjel o večvrednosti arijske rase). Oboje sem sicer ilustriral s prepričanjem večje skupine ljudi, a vedite: da skupina ljudi začne to verjeti, jo mora neki posameznik (ali pa zelo ozka skupina ljudi) o tem prepričati. Ljudje povečini sami od sebe ne bodo prevzeli takih prepričanj. Lahko pa jih k temu naplahta en posameznik, ki ima takšna prepričanja. Ker je procentualno gledano posameznik zelo majhen delež populacije, je upravičeno takega posameznika šteti v skupino umsko nenormalnih oseb.

To so v bistvu premise, na osnovi katerih je zasnovana »filozofija« demokracije. Ta naj bi prav s časovno omejitvijo mandata zagotovila, da posameznik, ki ga je mogoče prišteti v skupino umsko nenormalnih oseb, ne bi mogel veliko časa zavzemati položaja, ki mu omogoča oblastovati neselekcionirani populaciji. Žal pa je oblast sama po sebi nekakšno mamilo, ki se mu človek težko odpove. Zato na tem mestu pomislite, kako težko se je otresti odvisnosti od prepovedanih drog ali od pijače ali kako težko je prenehati kaditi.

Zdaj pa čisto konkretno: Janša in njegovi »dobijo ošpice«, kadar zagledajo rdečo zvezdo. Jaz in še najmanj 50 odstotkov slovenskega volilnega telesa, ki v anketah izjavljajo, da nikdar ne bi volili SDS, pa dobimo ošpice, ko se v medijih pojavijo Janša in njegovi oprode. In če se gremo demokracijo: kolikšen odstotek slovenskega volilnega telesa pa predstavljajo oni? Zato bi se po pravilih in v imenu demokracije morali mirno umakniti. Ker so žive osebe, ob tem tudi osebe, ki jih za razliko od živali odlikuje razum. Zvezda pa ni živa oseba, ampak čisto preprosto zgodovinsko dejstvo. Zakaj morajo torej ljudje (kolesarji) vlagati toliko energije, da bi tovrstnega odvisneža spametovali? Ali ni sposoben razumeti bistva demokracije? Ali ga na oblasti tako kot pijanca pri pijači držijo samo še neka pritlehna čustva, še več, celo neki nagoni? Ali pa se opijanja z mislijo, da je poklican vladati Slovencem? Me zanima, kdo naj bi ga poklical. Morda kar predsednik države? Mar ne bi s tem zlorabil svoje ustavne pristojnosti?

Uroš Blatnik, univ. dipl. psiholog, Ljubljana