Celjski nogometaši so veliki zmagovalci najbolj nenavadne sezone v prvi ligi, ki jo je zaznamovala trimesečna prekinitev zaradi novega virusa. V odmevnem in dramatičnem finalu državnega prvenstva so zdržali pritisk Olimpije (2:2), ki so jo za serijo napačnih odločitev v celotni sezoni kaznovali tudi nogometni bogovi. Ljubljančane je na koncu prehitel še Maribor, ki bi lahko ubranil prestol, če bi pred desetimi dnevi v Ljudskem vrtu premagal prav Celjane.
Za zadnje dejanje državnega prvenstva je v knežjem mestu vladalo tolikšno zanimanje, da bi celjski stadion brez koronaukrepov pokal po šivih, tako pa so vstopnice prejeli le redki srečneži. Veliko razočaranje je na dan tekme zavladalo med tridesetimi predstavniki slovenskih medijev, ki so šest ur pred tekmo prejeli obvestilo o zavrnjeni akreditaciji. Organizatorji so vstop na stadion kljub pomembnosti tekme dovolili samo dvajsetim novinarjem, na koncu pa so nekateri ostali celo brez delovnega prostora, ki so ga zasedli policisti. Specialne enote so bile pred stadionom v pripravljenosti zaradi morebitnega srečanja obeh navijaških skupin, a varovanje še zdaleč ni bilo tako strogo kot na tekmah Olimpije in Maribora. Celjski privrženci so na tribunah glasno in strastno spodbujali svoje ljubljence do premiernega naslova, ljubljanski pa so pred vhodom z ognjemetom pospremili Olimpijo do klavrnega zaključka sezone.
Hrvaški trener na ljubljanski klopi Dino Skender je tekmo prvič vodil v trenirki in se uštel z udarno postavo, v kateri se je znašel branilec Bagnack. Kamerunec se v zadnjem mesecu ni naigral, saj je z mislimi že v Beogradu, kjer bo igral v novi sezoni. Iz začetne enajsterice je izpadel tudi kapetan Tomić, vendar je zaradi poškodbe Cekicija vstopil v igro že po 25 minutah. Menjava je bila tako nenadejana, da so na ljubljanski klopi mrzlično iskali pravi dres zanj. Previdna postavitev Olimpije brez tveganja je hitro razkrila, da bodo gostje stavili predvsem na protinapade in prekinitve. Celjani so v slogu vodilnega moštva lige prevzeli pobudo in pogumno pogledovali proti golu Vidmarja, čeprav jim je za lovoriko ustrezal tudi remi. Po pol ure bi jih lahko v samostojni akciji kaznoval Vukušić, a je vratar Rozman prebral njegovo namero. Česar ni izkoristila Olimpija, je po začetniškem poigravanju Bagnacka unovčilo Celje. Vidmar je žogo po strelu Vizingerja odbil samo do Kerina, ki je za celjsko prednost zadel prazno mrežo.
Ljubljančani so v drugem polčasu krenili v popoln napad in kmalu izenačili, ko je močno in natančno streljal Elšnik. Ko se je že zdelo, da se obetajo krizne minute za Celjane, je Olimpija pozabila na obrambo in se po golu spretnega Vizingerja znova znašla v zaostanku. A prvak še ni bil odločen, saj je Elšnik z drugim golom poskrbel za razburljiv zaključek, v katerem je igrala samo še Olimpija. Celjani so močno trpeli in se zatekali k paničnemu izbijanju žog iz kazenskega prostora. Na preizkušnji je bila predvsem zrelost celjskega moštva, ki še nikdar ni bilo bližje osvojitvi prvenstva. Z moštvenim duhom jim je uspelo prebroditi vse kritične trenutke in uprizorili so šampionski ples do končnega zmagoslavja, ki so ga z bučnim slavjem pospremili tudi navijači.
