Šport in politika. Pojma, ki bi ju morali na vsak način ločevati, ju ne mešati, ki ne gresta z roko v roki. A je kajpada vsakemu jasno, da temu ni tako. Pa pri tem ne mislimo le na tisto, predvsem pri nas ponarodelo, da je politikom za šport večino časa kaj malo mar, ko pride do kakšnega odmevnega uspeha, pa so prvi, ki ob nosilcih kolajn svoj smejoči obraz nastavljajo fotografskim objektivom. Ko slišimo za nekatere zgodbe iz tujine, so priliznjene fotografije slovenskih politikov namreč še pravi balzam za črevesje…

Zgodovina tako pozna kar nekaj zgodb, ko so denimo športniki iz določenih držav s tiranskim političnim režimom potovanje na katero izmed velikih športnih tekmovanj izkoristili za beg na svobodo. Trenutno oziroma že nekaj časa najodmevnejša politično-športna tema (pri čemer seveda ne upoštevamo tistih na ravni aktivizma), ki meji že na pravo grozljivko, pa je povezana s turškim košarkarskim zvezdnikom in članom moštva lige NBA Boston Celtics Enesom Kanterjem. Če mu seveda ob dejstvu, da so mu med drugim odvzeli potni list, sploh še lahko rečemo turški…

Usodno prijateljevanje z Gülenom

Zgodba Enesa Kanterja je bila do leta 2013 za nadarjenega košarkarja povsem »običajna«. Kot član turške reprezentance do 18 let je bil na evropskem prvenstvu v Franciji leta 2009 izbran celo za najkoristnejšega igralca, na naboru leta 2011 pa so ga kot tretjega izbrali pri Utahu. Odtlej v NBA sicer ni povsem upravičil visokih pričakovanj, a ima za seboj solidnih osem sezon in pol, v katerih je v dresih Utaha, Oklahome, New Yorka, Portlanda in Bostona v povprečju na tekmo vpisal 11,6 točke in 7,6 skoka. A celo bolj kot košarkarska kariera je pri Kanterju v ospredju njegova zgodba zunaj igrišč. Kmalu po prihodu v ZDA se je namreč spoprijateljil z znanim turškim klerikom Fethullahom Gülenom, glavnim, smrtnim sovražnikom turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana. Kaj vse je to prineslo Kanterju, pa si je pravzaprav težko predstavljati.

Čeprav je v navzkrižju s turškimi oblastmi že od leta 2013, ko je Erdogana javno obtožil korupcije, se je prava drama za Kanterja in njegove bližnje začela po spodletelem vojaškem udaru julija 2016. Ko je Erdogan za glavnega krivca zanj označil Gülena, ga je Kanter na twitterju poimenoval za »Hitlerja našega stoletja«, njegove izjave pa so imele za posledico to, da so njegovega očeta, kljub temu da se je sinu celo javno odrekel, najprej odpustili z mesta profesorja na univerzi, kmalu zatem pa se je znašel v zaporu – označili so ga namreč za člana teroristične skupine. Ob tem so Kanterju preklicali potni list in mu odvzeli državljanstvo ter za njim razpisali tiralico – tako kot njegov oče se je namreč znašel na seznamu teroristov. V ZDA je glede morebitne izročitve Turčiji sicer varen, je pa s FBI zaradi več sumljivih dogodkov v preteklosti vseeno vseskozi povezan s posebno komunikacijsko napravo. Poleg tega denimo s svojim takratnim moštvom New York lani ni odpotoval na tekmo lige NBA, ki jo je gostil London, večkrat je izpustil tudi tekme proti Torontu v Kanadi. Kot je dejal sam, se je namreč bal za svoje življenje.

Rojaki bežijo od njega

Vseeno se je ravno pred kratkim Kanter razveselil vsaj tega, da so iz zapora izpustili njegovega očeta. »Končno je po več letih svoboden. Kljub temu pa ne z njim ne z večino drugih družinskih članov in prijateljev v Turčiji nimam stikov, saj bi bilo to zanje prenevarno. Tu in tam mi brat Kerem, ki je nazadnje igral za Joventut (tam je bil njegov soigralec tudi slovenski reprezentant Klemen Prepelič, op. p.), pošlje vsaj kakšno fotografijo mame in očeta, da vidim, kako se starata,« je v nedavnem pogovoru za podcast Billa Simmonsa razložil Kanter in razkril, da bo čez slabo leto postal ameriški državljan, pa čeprav se bo vedno počutil Turka. »S tega vidika me od vsega najbolj boli, da drugi turški košarkarji v ligi NBA nočejo imeti nikakršnega stika z menoj, vedejo se, kot da ne obstajam. Ko igramo proti Milwaukeeju z Ersanom Ilyasovo, s katerim sva bila pri Oklahomi celo soigralca, Philadelphii s Furkanom Korkmazom ali Clevelandu s Cedijem Osmanom, me nočejo niti pogledati. Ko pristopim k njim in jih ogovorim, pa se obrnejo in odkorakajo stran. Očitno je tudi njih strah, da bi ljudje v turški vladi videli, da normalno komunicirajo z menoj.«

Zadnji dokaz, da je v Turčiji popolnoma nezaželen, pa je prišel ravno pred dnevi. Ko je v nekem pogovoru Kanter razkril, da bi se nekoč rad vrnil v Turčijo in spet zaigral za Fenerbahče, so iz tega carigrajskega kluba nemudoma poslali uradno obvestilo, v katerem so med drugim zapisali, da »dotična oseba nima nikakršne povezave z našim klubom, katerega vrata so in bodo vedno ostala zanj zaprta«. Da ima pri vsem skupaj še vedno smisel za humor, pa je Kanter pokazal s tem, da je ob kasnejši novici o nižanju proračuna Fenerbahčeja, tvitnil: »No, saj si me očitno tako ali tako ne morejo privoščiti. Predrag sem zanje, ne bo me k njim.«