Pandemija, ki je v svetu znatno zmanjšala porabo nafte in s tem njeno ceno, je arabskim državam, od Alžirije do Savdske Arabije in Iraka, dala vedeti, kaj jih čaka v prihodnosti, ko se bo bolj uveljavila čista energija. Morda se je ta prihodnost že začela, saj bodo arabske izvoznice nafte letos z njo zaslužile dvakrat manj kot lani. Že od marca zmanjšujejo izdatke, višajo davke, si sposojajo denar, razmišljajo o privatizaciji in posegajo po denarnih rezervah. Zlasti pa se nevarno slabša situacija v revnih arabskih državah, ki nafte ne izvažajo, saj so Egipt, Libanon, Jordanija in Palestinci v več pogledih gospodarsko in finančno povsem odvisni od bogatih zalivskih držav.

V Savdski Arabiji zahtevajo obdavčitev bogatih

Za arabske države, ki izvažajo nafto, je torej sedanja cena sodčka – okoli 40 dolarjev – daleč prenizka. Alžirija, kjer se je v zadnjih 60 letih povečalo število prebivalcev z 10 na 44 milijonov, je zato napovedala, da bo za polovico zmanjšala vladne izdatke, kar bi lahko še bolj spodbudilo proteste. Podobno je v Iraku. Kuvajt pa bo imel letos proračunski primanjkljaj v višini 40 odstotkov BDP, kar je največ na svetu.

Savdska Arabija, kjer letos za povrh ni milijonov romarjev v Meko, ki bi prinesli lep turistični priliv, ima sicer za 388 milijard evrov denarnih rezerv. Kljub velikemu zvišanju DDV in cen bencina pa bo letos proračunski primanjkljaj znašal 110 milijard dolarjev ali 16 odstotkov BDP. Javno mnenje tako zdaj zahteva obdavčitev bogatih, od kronskega princa Mohameda Bin Salmana, ki dejansko vodi državo, pa, da proda svojo pol milijarde evrov vredno jahto, namesto da viša DDV. Vlada si bo odslej, ko nima več denarja, da bi kupovala lojalnost državljanov z dobro plačanimi službami v javnem sektorju, nizkimi davki, subvencijami in poceni bencinom, podporo morala zaslužiti s svojim delom. Obenem pa je Vizija 2030 o savdskem gospodarstvu brez nafte, za katero je Salman dal pobudo pred štirimi leti, ko še ni bil prestolonaslednik, nenadoma postala izredno aktualna oziroma kar nekakšen državni gospodarski program za leto 2020.

Tudi tisti brez nafte so odvisni od njene višje cene

Egipt je v velikih težavah predvsem zato, ker je 2,5 milijona Egipčanov, ki so doslej delali v bogatih arabskih državah, s svojimi pošiljkami denarja domov prispevalo devet odstotkov v egiptovski BDP. In kaj reči o Jordaniji, Libanonu in palestinskih ozemljih, saj vsak dvajseti Jordanec in Libanonec ter vsak deseti Palestinec dela v bogatih zalivskih državah? Zmanjšuje se tudi izvoz teh držav v zalivske države. Poleg tega v Libanon, Jordanijo in Egipt prihaja veliko manj bogatih arabskih turistov. Savdijci, Kuvajtčani in drugi bogati Arabci so vedno radi potovali na dopust v te arabsko govoreče države (podobno kot Nemci v Avstrijo, ki je njihova četrta najbolj priljubljena destinacija).

Zalivske države tudi niso več radodarne do Egipta. Po letu 2013, ko je general Abdel Fatah Al Sisi s pučem odstavil demokratično izvoljenega predsednika Mohameda Mursija, člana Muslimanske bratovščine, so Savdska Arabija, Združeni arabski emirati in Kuvajt, ki so nasprotniki preveč socialno usmerjene Muslimanske bratovščine, dali Egiptu 30 milijard dolarjev nepovratnih sredstev. Iste zalivske države so v preteklosti poskrbele tudi za to, da vodilnim libanonskim sunitom ni manjkalo denarja. Toda v zadnjih letih Savdska Arabija zameri Al Sisiju, da ni poslal egiptovskih vojakov v jemensko vojno, libanonskim sunitom pa, da preveč lepo sodelujejo s proiranskim šiitskim Hezbolahom.

Zapiranje trga dela za tujce

Libanon je v hudih finančnih težavah, pretresajo ga tudi protesti proti skorumpiranim elitam vseh treh velikih verskih skupnosti, sunitske, šiitske in krščanske. Brezposelnost je 35-odstotna, inflacija kot pri nas pred 32 leti. Zato so Libanonci zdaj toliko bolj obupani, ker se ne morejo več podati s trebuhom za kruhom v bogate zalivske države. Huda gospodarska in socialna kriza pa je tudi v Egiptu, Jordaniji, Alžiriji in Iraku. Deset let po začetku arabske pomladi so njeni vzroki prisotni celo v povečani meri, tudi zaradi nizke cene nafte. Rojstvo nove dobe za arabske države, ko nafta ne bo več glavni vir zaslužka, ne bo brez hudih porodnih bolečin.