»Zadnjih sedem let smo se samo borili z ženino odvisnostjo. Pomagal sem ji, petkrat ali šestkrat je šla na zdravljenje. A se ni nič spremenilo in nisem več vedel, kaj narediti. Pred mojimi očmi se je vse podiralo,« je včeraj pred sodnikom Markom Justinom pripovedoval 58-letni Franc Hlastan. Tretjega decembra 2018 je doma v Notranjih Goricah ubil svojo ženo Cirilo Hlastan Ribič. Že leta je bila odvisna od psihoaktivnih zdravil. Tiste dni je ravno prišla z zadnjega zdravljenja in Hlastan pravi, da je upal, da jim bo šlo na bolje in bodo zaživeli na novo. Usodnega dne je vzel dopust, da bi jo peljal k zdravniku zaradi nadaljevanja zdravljenja, a je že zjutraj odšla od doma in se vrnila povsem omamljena. Potem se je še napila. Kričala je nanj, ga žalila in govorila, da na zdravljenje ne gre. Hlastan jo je takrat porinil na posteljo, ji čez obraz poveznil vzglavnik ter jo stiskal za vrat, dokler se ni zadušila. Potem je šel k takrat 18-letnemu sinu in ga poslal k starejšemu bratu v službo. Nato je klical policijo.

Obtoženi, ki je uboj priznal že na predobravnavnem naroku, je včeraj povedal, da si je vsa ta leta želel le, da se žena pozdravi. In da je v stanju, kot je bila, ni mogel kar pustiti na cesti. »Konec koncev sem jo imel rad, bila je mati mojih otrok,« je izjavil. Njena odvisnost je krojila družinsko življenje. Tudi finančno jim je šlo vse po zlu, ker si je izposojala denar za zdravila. »Zakreditirala nas je za 100.000 evrov. Zdaj to odplačujeta sinova s pokojnino in jaz s plačo,« je dejal. Po njegovih besedah je bila žena na takšnem položaju, da ji do zdravil ni bilo težko priti. Bila je doktorica znanosti in zaposlena na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje. Zagovornik Benjamin Peternelj je v spis vložil izpis zavoda za zdravstveno zavarovanje. Iz njega je, kot je dejal, razvidno, da so ji v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja povsem nekontrolirano predpisovali psihoaktivna zdravila in druge substance.

Za delo v splošno korist

»Zlomil sem se, nisem več zdržal. Seveda mi je žal, čuden bi bil, če mi ne bi bilo. Ampak ni šlo več,« je dejal Hlastan, glede prihodnosti pa le to, da bi rad delal. V to smer je šla tudi Peterneljeva zaključna beseda: da bi bila glede na vse okoliščine pravična kazen nižja od petih let zapora, kot jih je predlagala tožilka Tina Sočan. Pet let je sicer spodnja meja za uboj, a je v posebnih okoliščinah kazen mogoče še omiliti. Peternelj je predlagal dve leti zapora, kazen pa naj bi se izvršila v obliki dela v splošno korist. Podrejeno pa je predlagal prestajanje kazni na odprtem oddelku zapora.

A sodnik je sledil tožilstvu in Hlastanu izrekel pet let zapora. Dejal je, da je takšna kazen pravična in da že zajema vse olajševalne okoliščine primera. Obramba ne namerava odnehati in se bo pritožila. Do pravnomočnosti sodbe obtoženi ostaja na prostosti.