V domu za ostarele imam štiriinosemdesetletnega očeta s hudo obliko parkinsonizma. Je eden izmed tisočih naših sodržavljanov, ki so največje žrtve te protikoronske vojne. Saj v resnici ne gre za vojno, le vlada to tako rada poudarja, zato vsaj za kratek čas uporabimo njihov žargon. Ko se je vojna s koronavirusom razplamtela, generalštab (beri: vlada) ni poslal okrepitev na prve bojne linije (v domove za ostarele), temveč je predvsem zaščitil zaledje in najhujše bitke prepustil slabo oboroženim vojakom (beri: negovalkam, medicinskim sestram in drugemu osebju v domovih za ostarele). Vrhovni poveljnik oboroženih sil je sicer z megafonom od daleč poskušal dvigniti moralo izčrpanih »vojakov in ranjencev«, namesto da bi s seboj pripeljal okrepitve tako v moštvu kot opremi.

A pustimo ob strani ta vojaški žargon, ki je povsem nepotreben in služi zgolj napihovanju pred državljani. Ukrepi proti pandemiji so zdravstveni in družbeni proces, ki zahteva spoštovanje, solidarnost, pomoč in sodelovanje vseh akterjev – vlade, zdravstvenega sistema, civilne zaščite, policije in navsezadnje vseh državljanov. Najstarejši so v tej pandemiji najbolj ogroženi, zato jim je treba izdatno pomagati. Domovom za ostarele bi morala pripadati najboljša zaščitna oprema in vse razpoložljivo strokovno osebje, ki je na voljo (zdravniki, medicinske sestre, civilna zaščita, prostovoljci). Pri tem pa oskrbovanci domov ne bi smeli biti dodatno finančno obremenjeni, saj navsezadnje opremo in plače financiramo vsi državljani. Niti centa za zaščitno opremo ne bo in nikoli ni šlo iz žepov politikov, ki zdaj tako negospodarno in morda koruptivno porabljajo naša skupna sredstva.

Še vedno je čas, da vlada temeljito spremeni svoj odnos do domov za ostarele in jim nameni veliko več pomoči ter pozornosti kot doslej. Mar bodo naši starejši sodržavljani še mesece zaprti v svoje sobe, izolirani od svojcev in družbe nasploh? Bodo ves čas trepetali in upali, da bodo v primeru okužbe morda le deležni celovite zdravstvene oskrbe, ki jim kot polnopravnim državljanom nedvomno pripada? Seveda gre za kompleksne probleme, a jih je mogoče rešiti. Spomnimo se samo, kako je pred časom nemški predsednik Frank-Walter Steinmeier v nagovoru svojim sodržavljanom poudaril, da pandemija ni vojna, ampak »preizkušnja naše človečnosti«.

Zato ne pogrnimo na tem največjem izpitu človečnosti, ki ga predstavlja pandemija, še zlasti v luči odnosa do najstarejših. Zato moramo zdaj vsi, še posebno pa predsednik države, celotna vlada in drugi pristojni organi, pomagati našim starejšim sodržavljanom in tudi drugim ranljivim skupinam. Zgodovina ničesar ne pozabi.

Rok Kralj, Kamnik