Egiptovski parlament je v ponedeljek soglasno potrdil »namestitev pripadnikov egiptovskih oboroženih sil zunaj egiptovskih meja za obrambo egiptovske nacionalne varnosti ... proti kriminalnim oboroženim milicam in tujim terorističnim elementom«. Tako je zapisano v sporočilu po zaprti seji, v katerem je še navedeno, da bo vojska nameščena na »zahodni fronti«, ne da bi neposredno omenjalo Libijo. Državni Al Ahram pa je že v nedeljo poročal, da potrebuje egiptovski predsednik Abdel Fatah Al Sisi parlamentarno odobritev vojaškega posredovanja na strani libijskega generala Kalife Haftarja, za kar so ga prejšnji teden z resolucijo zaprosili poslanci libijskega predstavniškega doma v Tripolisu. Gre za leta 2014 izvoljeni parlament s sporno legitimnostjo, ki je po več neuspešnih poskusih reševanja libijskega kaosa po strmoglavljenju Moamerja Gadafija pristal v taboru Gadafijevega generala Haftarja, ki nadzoruje vzhodni del Libije in tudi pomembna nahajališča nafte ter naftni terminal v Sirti.
Haftar je aprila lani sprožil ofenzivo za zavzetje Tripolisa in strmoglavljenje vlade narodnega sporazuma (GNA) Fajeza Al Saraja, ki so jo v Libiji skrpali ob pomoči Združenih narodov konec leta 2015 in je bila soglasno podprta v varnostnem svetu ZN. Namero mu je preprečila Turčija, ki je v okviru lani sklenjenega dvostranskega sporazuma o gospodarskem in vojaškem sodelovanju v začetku letošnjega leta z neposredno vojaško pomočjo vladi v Tripolisu ne le zagotovila predah v skoraj leto trajajočem obleganju, ampak ji povrnila del ozemelj, ki si jih je prisvojila Haftarjeva libijska nacionalna armada (LNA). Od začetka prejšnjega meseca GNA poskuša prevzeti tudi nadzor nad strateško pomembno Sirto in tamkajšnjim letalskim oporiščem Al Džufro.
Na povsem nasprotnih bregovih
Poskusi, da bi sprte libijske strani spravili v okvire dogovorov na berlinski konferenci januarja letos, ki so se je poleg vodij sprtih strani in njunih podpornikov v regiji in širše pod okriljem misije ZN za Libijo (UNMIL) udeležili predstavniki stalnih članic varnostnega sveta, so se izjalovili. Na konferenci Haftar in Saraj sicer nista neposredno sodelovala, ker nista hotela biti v istem prostoru, so ju pa sproti seznanjali s sklepi. Med njimi so bili zagotovitev premirja, embargo na orožje, obnovitev političnega procesa iz leta 2015, oblikovanje enotnih varnostnih sil ter gospodarske in finančne reforme.
Do premirja ni prišlo, embargo na orožje je že kmalu po konferenci začela kršiti Turčija z opremljanjem Sarajeve frakcije in odmevnim sporom z zaveznico v Natu Francijo, ko ji ni dovolila nadzorovanja embarga ob poskusu vkrcanja na svojo tovorno ladjo. Sredi minulega meseca se je oglasil egiptovski predsednik Al Sisi in Sirto označil za »rdečo črto«, ki je sile GNA ne smejo prestopiti. Saraja je pozval k premirju, a ga je slednji, zanašajoč se na turško podporo, zavrnil. Ponedeljkova parlamentarna odobritev Sisiju ne le omogoča, da Haftarju priskoči na pomoč z letali, kar je že počel, ampak tudi na tleh. Večina poznavalcev tamkajšnjih razmer je prepričana, da se s tem kairskim korakom razmere v Libiji le še zaostrujejo, napoveduje pa se tudi prava nadomestna vojna med Turčijo in Egiptom, ki med Haftarjeve podpornike prišteva tudi Rusijo, Združene arabske emirate, Jordanijo in Savdsko Arabijo, kar je scenarij za dokončno razbitje iluzij o miru ne le v Libiji, ampak mnogo širše. de
