Obletnica Nogometne zveze Slovenije (NZS) izhaja iz dejstva, da je bila leta 1920 ustanovljena Ljubljanska nogometna zveza, prva predhodnica sedanje NZS. V času Kraljevine SHS je bila jugoslovanska nogometna zveza sicer ustanovljena v Zagrebu leta 1919, s to letnico pa se dandanes ponaša tudi Nogometna zveza Srbije, medtem ko Nogometna zveza Hrvaške slavi leto 1912, s čimer so primerljivi z Rusi. Za dodatno primerjavo povejmo, da je najstarejša nacionalna nogometna zveza angleška, ki je bila ustanovljena v Londonu leta 1863, deset let kasneje so sledili Škoti. Se pravi, da slovenska letnica ustanovitve – 1920 spada nekam na sredino. Torej ni prav stara, pa tudi mlada ne. Slovaki, redna nogometna konkurenca Slovencem, na primer začetek svoje zveze datirajo v leto 1938.
Razstava v Tivoliju, ki kani konec letošnjega leta, ko se bodo zgodile zaključne ceremonije obhajanja nogometne stoletnice, iziti tudi v knjigi, je omejena na 80 panojev. Obiskovalec je lahko presenečen nad obstojem marsikatere fotografije. Kot tudi nad predstavljenimi dejstvi. Na primer, ali ste vedeli, da sta na stadionu za Bežigradom igrali tako angleška kot francoska reprezentanca? Francozi junija 1921 in septembra 2003, Angleži pa leta 1954. Na voljo so fotografije starih derbijev med Ilirijo in Primorjem, ki dokazujejo, da pripovedi o več tisoč gledalcih niso mit, da je nogomet največja igra zemljanov, pa na poseben način daje misliti fotografija iz leta 1944 z nogometne tekme dveh partizanskih enot. Prav tako fotografije navijačev na drevesih zunaj zidu bežigrajskega stadiona, ki so bile ob večjih tekmah standarden nedeljski pojav. Izvemo in vidimo lahko tudi, da se je nogomet v notranjih prostorih v začetku igral na ljubljanskem razstavišču oziroma da je bil leta 1961 tamkaj prirejen prvi zimski turnir v malem nogometu.
Črno-beli in barvni del
Razstava je vezana na dva sklopa. Na črno-belega, pretežno predvojnega in zgodnjepovojnega, ter na barvnega, ki predstavlja sodobnejšo zgodovino, začenši s časi, ko je bil Brane Oblak uradno razglašen za najboljšega nogometaša v Jugoslaviji. Ob njegovem vrstniku Danilu Popivodi smo deležni nabora slavnih in zaslužnih, kot so Marko Elsner, Srečko Katanec, Zlatko Zahović, Robert Koren (kar se zdi posebno pravično), Jasmin Handanović in Jan Oblak. Svojega koščka zgodovinskega priznanja sta deležna tudi Aleksander Čeferin, kot predsednik Uefe, in Damir Skomina, najslavnejši domači nogometni sodnik. Vidimo pa lahko tudi fotografijo slovenskih navijačev, posneto 18. junija 2000 na evropskem prvenstvu v Amsterdamu. 10.000 slovenskih navijačev ni nikdar prej ne kasneje odpotovalo na tekmo v tujini. Epsko.
A dr. Tomaž Pavlin s fakultete za šport kot eden od sodelujočih pri pripravi razstave vendarle pravi: »Na neki način razstava kaže, koliko nimamo.« Malenkost blažjega, pa vseeno podobnega mnenja sta tudi Barbara Čeferin, kuratorka razstave, in dr. Aleš Šafarič, ki v Muzeju športa, od koder izhaja večinski del materiala za razstavo, bedi na arhivom: »Večinski delež predvojnih fotografij je iz zbirke Muzeja športa in te so, če prav vem, prišle s fakultete za šport. Če kaj manjka, so to stari materiali iz neljubljanskih virov, kajti dobršen del fotografij iz predvojnega obdobja je vezanih na ljubljanska kluba Ilirija in Primorje. Nekaj malega smo pridobili naknadno. Prek NZS sicer teče akcija pridobivanja novih materialov, vendar pa odziv ni ponudil presežka. Da bi nagovorili številne posameznike, ki premorejo zgodovinsko gradivo, pa bi potrebovali obsežnejšo akcijo. Ne samo za fotografije, temveč tudi za predmete.« Da bi veljalo intenzivirati nabiranje materialov, meni tudi Barbara Čeferin: »Projekt je pokazal, da se moramo lotiti organiziranega zbiranja materialov, ki so na območnih zvezah ali pa pri posameznikih, ki pa jih je vedno manj.«
Mlajše fotografije, več podatkov
Poleg omenjenih sta pri projektu sodelovala še Igor E. Bergant, ki je fotografije podpisal, in Matic Kodrič iz NZS. Če se izognemo pripombam na račun tega, kdo je pri snovanju razstave sodeloval, te so za slovenski milje vendarle pregovorno nujne, bi z naše strani navrgli, da bi bilo zagotovo dobrodošlo videti kakšen podatek več. Recimo o natančnejših lokacijah igrišč, kajti znano je, da so predvsem ljubljanska igrišča stala na lokacijah, kjer zdaj stoji vse kaj drugega, poleg tega so se selila. Razumljivo. Mlajše ko so fotografije, boljše so opremljene s podatki. V tem smislu se zdi odlična fotografija iz leta 1964, ki prikazuje igrišče viške Svobode, na kateri se pasejo štiri ovce, medtem ko mladci poleg njih trenirajo. Prav tako zgovorna je fotografija iz Pulja leta 1961, ko je Maribor s puljskim Uljanikom igral povratno kvalifikacijsko tekmo za uvrstitev v 2. zvezno ligo, med njegovimi privrženci pa vidimo tri pripadnike jugoslovanske vojne mornarice, očitno Štajerce, ki so tistega leta vojni rok služili v Pulju. Vojakov JLA se s stadionov v naših krajih namreč bolj spomnimo kot nogometnih navijačev gostujočih klubov iz južnih republik.
Šport je v Sloveniji pomembna dejavnost, pri čemer pa tako nogometna razstava kot izjave akterjev dajejo misliti, da športno zgodovinopisje oziroma nabiranje zgodovinskih predmetov zaostaja za vsakokratnimi aktualnimi vnemami. Glavno vprašanje pa ostaja, kako te zadeve razstaviti drugače kot na prostem. Muzej športa še vedno biva na za mnoge skorajda skrivni lokaciji (v isti stavbi kot Dnevnik), do katere se zmorejo prebiti samo izraziti navdušenci, ki so potem deležni obskurno omejenega prostora. Muzej športa namreč že več let ne zmore pridobiti količkaj spodobnih razstavnih prostorov, ki bi vabili že sami po sebi in vsaj približno ustrezali pomenu, kakršen se športu v Sloveniji pripisuje.
